Amnesty International Slovenije

Ugledni uzbekistanski fotografinji grozi do tri leta zapora. Kaj groznega je fotografirala? Obtožbo si je prislužila zaradi fotografij, na katerih prikazuje vsakdan Uzbekistancev: starka na ulici; dekle, ki zre skozi izložbeno okno; pred stavbo sedeča moški in ženska; moški in ženska v kopalkah na obrežju kopališča; pogled na otroke skozi okno; delavci na v zlato odetem polju pod nebesno modrim nebom; ženska, ki pometa ulico; starci pri obredu… (kliknite za ogled vseh osmih podob)

Fotografije Umide Akhmedove, na katerih so predstavljeni moški, ženske in otroci pri svojih vsakodnevnih opravilih, so bile leta 2007 objavljene v knjigi z naslovom Moški in ženske – od zore do mraka.

Uzbekistanske oblasti so jo 23. januarja obtožile obrekovanja in žaljenja uzbekistanskih ljudi in njihovih tradicij.

Fotografinji grozijo tudi obtožbe v zvezi z njenim dokumentarnim filmom, naslovljenim Breme devištva, ki obravnava tradicionalno dolžnost žensk, da na poročno noč dokažejo svojo deviškost.

Sodno zaslišanje naj bi se zgodilo v dveh tednih po obtožbi, torej enkrat te dni. Če bo spoznana za krivo, ji grozi do tri leta zapora.

“Življenje, ki ga je prikazovala, ni podoba Uzbekistana, ki jo želi predstaviti vlada,” je dejala Maisy Weicherding, raziskovalka AI za Uzbekistan.

“To je prvič, da je nekdo v Uzbekistanu obtožen, ker so njegovo umetniško izražanje interpretirali kot disidentstvo.”

Amnesty International skrbi, da je fotografinja preganjana zaradi uveljavljanja svobode izražanja in da ne bo deležna poštenega sojenja. Če bi jo zaprli, pa bi bila v nevarnosti krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja.

Umida Akhmedova je v pogovoru za angleško Aljazeera minuli torek povedala, da ne more razumeti, zakaj so začeli kazenski pregon več let po prvotni objavi podob. Pojasnila je, da njena pozicija ni bila mišljena kot politična in da so po njenem mnenju podobe polne ljubezni in pozitivnosti.

Ljudje, ki v Uzbekistanu izražajo drugačna (disidentska) mnenja, so še naprej žrtve nadlegovanja, pretepanja in pridržanj. Lani so bili na dolge zaporne kazni obsojeni najmanj štirje aktivisti za človekove pravice in neodvisni novinarji. Drugim pa so grozili kratkotrajna pridržanja, pretepanje in obtožbe, da so škodovali ugledu države.

Amnesty International je pozvala vlado Uzbekistana, naj svojim ljudem dovoli svobodo izražanja.

Romski otroci na Češkem še naprej doživljajo diskriminacijo glede dostopa do izobraževanja. V nekaterih predelih države tako kar 80 odstotkov romskih otrok obiskuje katero od posebnih šol, kjer imajo okrnjen učni program.

V letu 2005 so češke oblasti s sprejemom novega zakona o šolstvu izvedle trik, s katerim so posebne šole za otroke z manjšimi duševnimi motnjami preimenovale v ‘praktične osnovne šole’. Na ta način so poskušale ustvariti vtis, da gre pri tem za povsem običajne osnovne šole, dejansko pa je bilo ustvarjeno samo novo ime, program pa je ostal nespremenjen, se pravi močno okrnjen v primerjavi z rednimi osnovnimi šolami.

Romska deklica pred tablo v 3. razredu osnovne šole za šolarje z 'lažjimi duševnimi ovirami': Ostrava, Češka, 10. februar 2009. Foto: AI

Romski otroci, ki tako šolo dokončajo, zaradi okrnjenega predmetnika ne pridobijo dovolj znanja, da bi svoje šolanje lahko nadaljevali na srednjem nivoju. S tem jim ostaja zaprt dostop do ustreznih služb. Nezaposlenost Romov tako ostaja visoka (na Češkem kar 60-odstotna), s čimer se še dodatno utrjujejo predsodki večinskega prebivalstva, da Romi pač nočejo hoditi v službo, in krog brezizhodne situacije je sklenjen.

Številni učitelji na Češkem dejansko niso usposobljeni za delo z otroki iz drugih kultur, do Romov pa tudi sami gojijo močne predsodke. Sabrina je bila ena od romskih deklic, ki je učiteljica nikoli ni vključevala v aktivnosti. Nikoli ji ni zastavljala vprašanj, deklica je ponavadi sedela v kotu, medtem ko so bili ostali otroci zaposleni s šolskim delom. Materi je kasneje rekla, da se mora Sabrina prepisati na posebno šolo za otroke z ‘manjšimi duševnimi ovirami’. Učitelji menijo, da je otrok tisti, ki se mora prilagoditi učitelju in sistemu. Romski otroci so torej sami odgovorni za to, da se asimilirajo. Če se to ne zgodi, učitelji vidijo odgovornost v romskih starših, prav nič pa v samih sebi.

Diskriminacijo med učitelji so sicer dokazali na precej preprost način, raziskovalci so jim razdelili opis otroka po imenu Honzik, v opisu so bile poleg ostalih informacij navedene še podrobnosti o otroku – prihaja iz deprivilegiranega okolja, ima resne težave v družini… Polovici učiteljev so ob tem pokazali še sliko romskega otroka, drugi polovici pa neromskega, in obema skupinama dejali, da je to Honzik. Učitelji so se morali odločiti, kaj bi s tem otrokom storili. In rezultat: 66,8 odstotka učiteljev bi »romskega« Honzika priporočilo za praktično šolo, medtem ko bi »neromskega« Honzika samo 24 odstotkov učiteljev. To je eden od primerov, ki jih v svojem najnovejšem poročilu Injustice renamed: Discrimination in education of Roma persists in the Czech Republic navaja Amnesty International (kliknite za informacijo o poročilu in dostop do poročila v celoti).

František je eden izmed redkih romskih otrok, ki obiskujejo redno osnovno šolo v mestu na severu države in v katero so vpisani večinoma neromski otroci. František je povsem uspešno izdelal prve tri razrede, učitelj v četrtem pa je zanj zahteval premestitev na praktično šolo za otroke z manjšimi duševnimi ovirami, vzrok naj bi bila ‚pretirana živahnost‘. Kot se je kasneje izkazalo, povsem po nepotrebnem.

Na spletni strani Amnesty International si lahko preberete več o tem primeru, predvsem pa lahko svoje nestrinjanje s tovrstno prakso izrazite s podpisom apela ministrici za izobraževanje, Miroslavi Kopicovi (kliknite za dostop do apela).

Dodatne informacije o položaju Romov v Evropi si lahko ogledate na tej povezavi.

Če vas tematika podrobneje zanima ali pa bi želeli sodelovati v naši mreži prostovoljcev, ki delajo na tem področju, vas prijazno pričakujemo na naslovu romi-evropa@amnesty.si.

Janez, AI

Svetovni dan človekovih pravic, ki ga praznujemo 10. decembra, je za Amnestyjevce eden najpomembnejših dni v letu. S strani mariborskih prostovoljcev Amnesty Internationala Slovenije (AIS) in študentov Pravne fakultete Univerze v Mariboru (PFUM) je nastala ideja, da bi ta dan proslavili tudi v Mariboru. Ideja o organizaciji predavanja in razprave na temo človekovih pravic se je pokazala za dobro, saj so poslušalci res uživali. Po zanimivem predavanju in zagnani razpravi, ki se kar ni mogla zaključiti, menim, da je obeležje doseglo svoj cilj.

Priprave na proslavitev dneva človekovih pravic so potekale od prvih dni tega študijskega leta. K predavanju smo povabili prof. dr. Carolyn N. Long, profesorico iz Washington State University Vancouver, strokovnjakinjo za ameriški politični sistem in državljanske svoboščine, ki je v Sloveniji kot gostujoča predavateljica na Fakulteti za družbene vede. S pripravami, ki so potekale vse od jesenskih dni, smo prostovoljci AIS in člani Društva študentov Pravne fakultete Univerze v Mariboru (DŠPFUM) kmalu uredili vse potrebno, da je Pravna fakulteta Univerze v Mariboru (PFUM) z veseljem gostila dogodek. K sodelovanju smo povabili tudi Evropsko združenje študentov prava Maribor – ELSA. Po vseh formalitetah, mnogih dogovarjanjih in pripravah, je kmalu nastopil 15. december in čas predavanja in za tem razprave.

Uvodoma je spregovorila prof. dr. Vesna Rijavec, zatem je moderator Filip Pongracu avditorij seznanil, kaj nas je vodilo pri pripravi dogodka. Organizatorji smo se predvsem spraševali o vlogi in položaju človekovih pravic v današnjem času. Blaž Kovač iz AIS je predstavil delovanje AIS in stanje človekovih pravic v Evropi. Prof. dr. Longovi, strokovnjakinja na področju politologije pa je kritično orisala položaj človekovih pravic v Združenih državah Amerike (ZDA).

Longova in Kovač.

Predavanje je začela z zgodovino državljanske varnosti v konceptu države, ki jo mora zagotavljati posameznikom. To je navezala na čas predsedovanja bivšega ameriškega predsednika Busha in tragične dogodke, ki so se zgodili 11. septembra 2001. Predstavila je argumente Busheve administracije, ko so ZDA v imenu varnosti kršile človekove pravice in argumente institucij, ki so človekove pravice zavarovale. Predstavila je tudi stanje človekovih pravic v času sedanjega predsednika Obame.

Tako smo v Mariboru proslavili dan človekovih pravic - zagotovo se naslednje leto ponovno srečamo, na predavanju ali kako drugače.

Roman Medved in Filip Pongrac

Zakaj? Da ga prosim, naj vlada učinkoviteje ukrepa proti nasilju nad staroselskimi prebivalkami.

V sredo, 25. novembra, se začenjajo mednarodni akcijski dnevi proti nasilju nad ženskami. Trajali bodo do 10. decembra. V tem času bomo v AIS pripravili nekaj spletnih peticij in apelov; začeli pa bomo tako, da se bomo 25. novembra že zjutraj pridružili kanadskim kolegom, ki so nas prosili, da pišemo njihovemu predsedniku vlade in ga pozovemo, naj naredi več za učinkovito naslavljanje nasilja nad staroselskimi (prvotnimi) prebivalkami Kanade.

Kako? Akcija je zamišljena kot celodnevno ‘bobnanje’ na e-naslov kanadskega predsednika vlade z našimi zahtevami glede tega. To budnico bomo pošiljali Amnestyjevci in naši podporniki z vsega sveta - zjutraj po svojem lokalnem času.  Vabljeni, da pošljete e-pismo tudi vi - najdete ga tu: http://www.amnesty.si/sl/node/2134

Budnica za Kanado!

Po vladnih podatkih je za prvotno prebivalko Kanade verjetnost, da bo umrla za posledicami nasilja, kar petkrat večja v primerjavi z ostalimi ženskami v isti starosti. Združenje prvotnih prebivalk Kanade je dokumentirala več kot 520 primerov pogrešanih ali umorjenih staroselk, večinoma v zadnjih treh desetletjih. Zaradi številnih vrzeli v policijskih in vladnih poročilih so realne številke verjetno še dosti višje.

Dolgoletni vzorci marginalizacije, osiromašenja in diskriminacije so bistveni dejavniki, ki staroselske ženske v Kanadi izpostavljajo nasilju in izkoriščanju. Ti so prispevali tudi k temu, da sta zatajili celovita policijska zaščita in pravni sistem.  Kanadska vlada je obsodila nasilje in obljubila ukrepanje. Vendar dosedanja prizadevanja še zdaleč ne predstavljajo obsežnega in koordiniranega odziva, potrebnega za odpravo tako resnih in razširjenih kršitev človekovih pravic.

Kliknite za več informacij in za podatke o tem, kam poslati apel!

m

Pridružite se foto-peticiji Amnestyjevcev v podporo prebivalcem delte reke Niger – ‘ujetnikom’ prekletstva virov… Vabljeni na akcijo v soboto, 17. oktobra, ob 11.30 na Prešernov trg v Ljubljani.

Berite naprej – upam, da vas prepričam v to, da se pridete fotografirati!

Kaj se lahko zgodi ljudem, ki živijo na območju, bogatem z nafto?

Od 28. avgusta do 7. novembra 2008 je iz počenega naftovoda v Bodo Creek v Nigeriji (območje delte reke Niger) puščala nafta. Okoljska škoda je seveda ogromna, takoj pa so se tudi pokazale posledice za preživetje ljudi: pomanjkanje hrane zaradi pogina rib…

Pogosta razlitja nafte so v delti reke Niger, ki je območje ogromnih zalog nafte, resen problem. Poleg tega so problematična še odlaganja odpadkov in gorenje plinov. Vse skupaj hudo onesnažuje okolje in posledično krši pravice ljudi do kakovostnega življenjskega standarda, vključno s pravico do hrane, do vode, do zdravja…

Ljudje v delti Nigra morajo piti, kuhati in se umivati z onesnaženo vodo. Jedo ribe, ki so okužene z nafto in drugimi strupi – če imajo srečo, da ribe sploh še ujamejo. Več kot 60 odstotkov prebivalcev delte Nigra se za preživetje zanaša na kmetijstvo in ribištvo. Po razlitjih zrak smrdi po nafti, plinih in drugih onesnaževalcih. Ljudje imajo težave z dihanjem in kožnih ranah. Povrh vsega pa naftna podjetja (glavni izvajalec del je Shell) in nigerijska vlada njihove težave pogosto spregledajo…

Pridružite se AI v podpori prebivalcem delte reke Niger, ki nimajo od črnega zlata skorajda nobenih koristi, zelo veliko ceno pa plačujejo s kakovostjo svojega življenja! Pridružite se naši foto-peticiji, s katero bomo od Shella in nigerijske vlade zahtevali učinkovito ukrepanje! Kliknite za več informacij.

Vas zanima, kakšen je bil potek dogodkov v primeru razlitja, ki ga omenjam zgoraj? Zaradi počenja cevi na transnigerijskem naftovodu 28. avgusta 2008 je prišlo do velikega razlitja nafte v Bodo Creek v zvezni nigerijski državi Ogoniland. Nafta je tedne dolgo iztekala v močvirja in potoke, območje prekrila z debelim naftnim madežem in pobila ribe, ki jih ljudje lovijo za hrano in se nanje zanašajo za preživetje.

Počen naftovod je odgovornost Razvojne naftne družbe Shell (RNDS). Lokalna skupnost zatrjuje, da se je razlitje začelo 28. avgusta. RNDS naj bi navajal, da so zanj izvedeli šele 5. oktobra. Ministrstvo za okolje zvezne države Rivers je lokalna nevladna organizacija Center za okolje, človekove pravice in razvoj obvestila o puščanju nafte in hudih posledicah 12. oktobra. Njihov predstavnik naj bi mesto razlitja obiskal 15. oktobra. Puščanje nafte se je odpravilo šele 7. novembra.

Ni jasno, zakaj RNDS ni nemudoma ukrepal, da bi ustavil razlitje in zamejil madež, niti zakaj zvezne oblasti niso hitro ukrepale. S čakanjem pa se je seveda škoda še povečala. Po oceni predstavnika omenjene nevladne organizacije je rezultat na območju dejansko pomanjkanje hrane.

Žal se zgodba tudi nadaljuje tragično. Maja letos območje še vedno ni bilo očiščeno. Vrh vsega pa je februarja letos prišlo še do drugega razlitja, ki je še dodatno onesnažilo okolje, na katerega se ljudje zanašajo za preživetje.

Če mene vprašate, neznosno lahkotno obravnavanje okolja in dostojanstva ljudi…

Onesnaževanje med drugim vodi v kršenje človekovih pravic ljudi. Recite temu ogromen NE tudi s svojo fotografijo!

Metka, AI

“O, mama, pred sabo vidim zanko,” je po poročanju Delara Darabi rekla v zadnjem telefonskem pogovoru s starši na dan, ko so jo ubili. “Prosim rešite me.” Delara, 22-letna Iranka, je bila obsojena za kaznivo dejanje, ki naj bi ga zagrešila v starosti 17 let. Obesili so jo maja letos. Obsojena je bila za umor sorodnika leta 2003. Sprva je umor priznala, saj je verjela, da bo s tem fanta rešila vešal, a je kasneje priznanje umaknila. Na sojenju je sodišče zavrnilo upoštevati nove dokaze, ki bi po besedah odvetnika dokazali, da ni mogla zagrešiti umora.

AI Poljska je po usmrtitvi Delare Darabi pred iranskim veleposlaništvom organizirala protest s polaganjem cvetja. Foto: AI

Svetovna koalicija proti smrtni kazni, katere članica je tudi Amnesty International, letošnji svetovni dan proti smrtni kazni posveča boju proti smrtni kazni mladoletnih. V ta namen je pripravila tudi posebno spletno peticijo (najdete jo na tej povezavi - na dnu strani).

Uporaba smrtne kazni nad mladoletnimi storilci kaznivih dejanj (to so tisti, ki so zagrešili kaznivo dejanje, ko so bili mlajši od 18 let) je absolutno prepovedano po mednarodnem pravu človekovih pravic. Člen 37 Konvencije ZN o otrokovih pravicah jasno pravi, da ‘[t]ako smrtna kazen kot dosmrtni zapor brez možnosti pomilostitve naj se ne izrekata za kazniva dejanja, ki so jih storile osebe, ki še niso dopolnile 18 let.’ V štirih državah še vedno izvršujejo usmrtitve mladoletnih storilcev kaznivih dejanj: Iran, Saudska Arabija, Sudan in Jemen.

Letos je bilo do avgusta 2009 usmrčenih 5 mladoletnih storilcev: trije v Iranu in dva v Savdski Arabiji.

Svetovni dan proti smrtni kazni letos v AIS zaznamujemo z distribucijo posebnih vešal z obešankami na javnih mestih (pro bono so jih za nas pripravili v agenciji Formitas) in peticijo proti usmrtitvam otrok. Najdete nas v kar 15 slovenskih mestih (v daljši novici na naši spletni strani najdete seznam).

Na festivalu Lupa.

Podatki Amnesty International o smrtni kazni v letu 2008 kažejo, da je bilo med januarjem in decembrom 2008 v 25 državah sveta usmrčenih najmanj 2390 ljudi, v 52 državah pa so na novo na smrt obsodili najmanj 8864 ljudi. Smrtna kazen je skrajno kruta, nečloveška in ponižujoča oblika kaznovanja, ki ji Amnesty International nasprotuje v vseh primerih.

Oglejte si še akcijski video proti smrtni kazni, ki ga je za AIS pro bono pripravila agencija Publicis.

4. septembra smo se z izbrano delegacijo AIS prostovoljcev namenili proti Budimpešti, da bi podprli naše madžarske kolege na letošnji paradi ponosa. Nekje v zavesti sem imela manjši strah glede udeležbe, saj je lani prišlo pri njih do izgredov in nasilja, toda vedela sem, da je prav ta strah razlog, da se nujno moramo udeležiti letošnjega dogodka. Strah pred izražanjem sebe in dela tega, kar si, namreč nastane ravno zaradi pretečega nasilja, zaradi groženj, ki se skrivajo neizrečene ali morda celo ubesedene, in veš, da ti visijo nad vratom.

Aktivisti in policisti, ki so jih varovali.

Pri letošnji paradi ponosa se ni borilo za nobene pravice, dodatne ali posebne, temveč samo za to, da smeš BITI, kdor si, in da se moramo zavedati, da si vsi zaslužimo enake človekove in državljanske pravice. Tako je bilo poudarjeno in ravno zato sem dobila vtis, da so madžarski aktivisti premalo samozavestni ali drzni pri zahtevanju tega, kar si vsi zaslužimo in do česar imamo pravico. Toda, ne morem v resnici soditi, saj premalo poznam njihovo politično situacijo in splošno klimo v državi. Ampak, med samo parado smo s so-aktivisti opazili, da je veliko ljudi bilo kanček nesproščenih, ravno tako ni bilo videti skoraj nobenega (istospolnega) para, razen nekaj raznospolnih, v množici več kot tisoč ljudi, kar nam lahko tudi pove marsikaj.

Ekipa AIS na paradi.

Glede na to, da smo bili na veliko zastraženi s specialno enoto policije z oklepi, s ščiti in strelnim orožjem, za visokimi ograjami in posebnim evakuacijskim načrtom, je bilo vzdušje še precej sproščeno in zabavno. Dejstvo, da ni bilo prisotnih parov oziroma so bili zelo diskretni celo na paradi ponosa, je pa zaskrbljujoče. Kakor tudi to, da smo bili sami sebi namen, zaprti med ograjami, ki so zapirale dobršen del centra. Tako da se v bistvu sprašujem, ali je bila takšna zaščita v resnici potrebna ali pa so morda izvajali le strogo preventivo zaradi lanskih dogodkov. Vseeno so zelo dober vtis pustili naši kolegi iz madžarskega Amnestyja, predvsem pa naša gostitelja Julieta in Balasz, ki sta izredno prijazna, svetovljanska, pametna človeka, ki z vsem srcem delata v prid človekovim pravicam.

Naša ekipa, ki smo jo sestavljali Pavla, Miha, Janez, Luka in moja malenkost, pa je bila ravno tako zmagovita, premagali smo vse ovire in se ob tem izredno zabavali: vse od misije najti pravi izvoz za »pravo« Budimpešto do »prave« ulice našega vikend prebivališča. Našli smo novo Lukovo nadarjenost za navigacijo, Janezovo za mirne živce in vožnjo ter od nas ostalih treh ter vseh nas skupaj za plavanje s tokom in smeha na kubik ter zadovoljstva, ki smo ga čutili, da smo lahko šli pomagat našim kolegom iz Budimpešte ter okusit nekaj njihovih kulinaričnih dobrot, trdih ali tekočih, vse od golaža do madžarskega utekočinjenega hmelja.

Za konec pa naj dodam modro misel, ki jo je izluščil iz našega doživetja naš najmlajši sopotnik, aktivist Luka: »Kaj je namen parade ponosa? To da se slikamo!« Meni je bilo to zelo smešno, predvsem zato, ker bi se sto drugih namenov prej spomnila kakor tega in tudi zato, ker se ne maram fotografirati, toda Luka ima popolnoma prav. Zakaj? Predvsem zato, ker smo bili zaprti za ograjami in posledično javnostjo, tako lahko torej sporočilo o enakosti vseh ljudi, ne glede na karkoli širimo samo s pomočjo kamer in fotoaparatov. Tako da zahvala še enkrat našemu Dr. Navigatorju, da me je naučil bistva parad ponosa, kar bi kot nova koordinatorka glbtqi zadev pri AIS, že zdavnaj morala vedeti.

Polona Jaunik

Sodišče v Mjanmarju je zaradi kršenja pogojev hišnega zapora eno najbolj znanih zapornic vesti na svetu, sicer Nobelovo nagrajenko za mir, Daw Aung San Suu Kyi obsodilo na 18 mesecev hišnega zapora. Amnesty je obsodbo že označila za sramotno.

Sodišče v zaporu Insein v Yangonu je 11. avgusta spoznalo mjanmarsko prodemokratično voditeljico za krivo kršenja pogojev hišnega zapora, potem ko je nepovabljen moški maja v njeni hiši preživel dve noči. Po zakonu o zaščiti države iz leta 1975 je sodišče Daw Aung San Suu Kyi obsodilo na tri leta zapora, kar so znižali na 18 mesecev hišnega zapora. Najvišja zagrožena kazen za to je sicer 5 let zapora.

Ta navidezna ‘prizanesljivost’ seveda ne sme zavesti mednarodne skupnosti. Daw Aung San Suu Kyi je v zadnjih 20 letih pridržana že več kot 13 let, pa sploh ne bi smela biti aretirana. Aung Sang Suu Kji na nek način predstavlja simbol represije mjanmarske vojaške vlade in je ena od več kot 2150 političnih zapornikov v Mjanmarju. Preberite več.

Kdo je zapornik vesti? To so ljudje, ki so zaprti zgolj zaradi svojega političnega, verskega ali drugega prepričanja, etničnega porekla, spola, barve kože, jezika, nacionalnega ali družbenega izvora, ekonomskega statusa, spolne usmerjenosti ali drugega statusa in ki niso uporabljali ali zagovarjali nasilja ali sovraštva. Kliknite za zgodbe 10 zapornikov vesti iz Mjanmarja.

Ob njihovih usodah človeka spreleti srh - denimo ostarela zapornika vesti, U Saw Naing Naing in U Soe Han, sta bila leta 2000 obsojena vsak na 21 let zapora zaradi objave izjave, s katero sta pozvala k izpustitvi Daw Aung San Suu Kyi. 12. junija letos se je izvedelo, da sta bila skupaj s še tremi drugimi političnimi zaporniki premeščena v posebne celice za kaznovanje, imenovane ‘celice za pse’. To je prostor, kjer imajo vojaške/policijske pse. Preberite več. Pošljite apel za zapornike vesti.

AI pa je Aung Sang Suu Kji konec julija razglasila za letošnjo ambasadorko vesti. To je častni naziv, s katerim se priznava izjemno voditeljstvo v boju za zaščito in promocijo človekovih pravic. Novico je sporočil Bono iz skupine U2 na koncertu v Dublinu.

Burmansko opozicijsko voditeljico Daw Aung San Suu Kyi je Amnesty International razglasila za ambasadorko vesti v letu 2009. Novico je sporočil vodilni pevec irske glasbene skupine U2 Bono. Potem so zaigrali pesem Walk on, ki so ji posvetili vsako noč od njihove turneje 360 stopinj.

“Njen zločin je, da bi zmagala na volitvah, če bi na njih kandidirala,” je Bono povedal množici. “Ta teden bo brutalna sila, ki jo ima zaprto, na lažnem sojenju odločila, če bo v zaporu preživela naslednjih pet let. Ne smemo stati ob strani, ko jo znova skušajo utišati. Zdaj je čas, da Združeni narodi in vsa mednarodna skupnost z enim glasom spregovori: Osvobodite Aung San Suu Kyi.”

Bonu se je na odru ob pesmi pred okoli 80.000 glavo množico pridružilo več deset aktivistov AI, ki so nosili maske s podobo burmanske prodemokratične voditeljice.

Generalna sekretarka Amnesty International Irene Khan je dejala, da Daw Aung San Suu Kyi ostaja ’simbol upanja, poguma in neminljive obrambe človekovih pravic, ne le pravic ljudi v Mjanmarju, ampak po vsem svetu’.

Daw Aung San Suu Kyi, voditeljica Nacionalne lige za demokracijo, je ena od 2100 ljudi, ki so trenutno v Mjanmarju zaprti zaradi svojih političnih prepričanj. V zadnjih 20 letih je bila pridržana preko 13 let, predvsem v hišnem priporu.

Njen nalog za hišni pripor bi potekel 27. maja letos, a so jo 18. maja aretirali in jo postavili pred sodišče, ker naj bi kršila pogoje hišnega pripora. Sojenje se je končalo 28. julija, kmalu se pričakuje obsodba. Če bo obsojena, ji grozi do pet let v zaporu.

Priznanje ambasador/ka vesti je najbolj prestižna nagrada Amnesty International, ki jo organizacija izreka že šest let. Z njo se priznava izjemno voditeljstvo v boju za zaščito in promocijo človekovih pravic. Doslej so si ob omenjenih naziv zaslužili še: U2, Peter Gabriel, Nelson Mandela in Mary Robinson.

Več.