Amnesty International Slovenije

Posilstva in spolne zlorabe so v Nikaragvi široko razširjene, večina žrtev pa je zelo mladih. V več kot dveh tretjinah vseh posilstev, prijavljenih med letoma 1998 in 2008, je bila žrtev dekle, mlajše od 17 let. V skoraj polovici vseh posilstev so bile žrtve celo mlajše od 14 let.

Mlade žrtve spolnega nasilja zelo težko dobijo informacije o tem, kam se lahko obrnejo po pomoč, mnoge družine in okolica izobči: žal one – in ne storilci – nosijo stigmo krivde za posilstvo. Nekatere žrtve posilstva utrpijo dodatno travmo, ko ugotovijo, da so zaradi posilstva zanosile. Od leta 2008 pa je v Nikaragvi splav popolnoma prepovedan v vseh okoliščinah.

V Amnestyju smo ravno sredi kampanje v podporo ženskam v Nikaragvi. Po vsem svetu zbiramo peticije v njihovo podporo: podpora se izrazi na posebnem metulju. Metulje, zbrane po vsem svetu, bomo poslali v Nikaragvo, kjer jih bodo uporabile na svojih demonstracijah, ki bodo 28. septembra.

V slovenski sekciji smo zbrali že okoli 400 metuljev, a še ni prepozno, da se tudi vi pridružite akciji! Metulj lahko ustvarite na spletu (kliknite za dostop) – trenutno je metulja ustvarilo že 30.165 ljudi. Lahko pa si metulja tudi natisnete, pobarvate, podpišete in ga vrnete slovenski Amnesty (pripet je na tej povezavi, kjer je tudi več informacij). Če boste naslednjo soboto, 6. avgusta, popoldne slučajno v Kopru, pa se lahko v Pristaniški ulici oglasite pri naših prostovoljcih in peticijo podpišete tudi tam.

Kliknite za ogled fotogalerije z žalostno zgodbo iz Nikaragve.

Trenutno pa je delegacija AI v Nikaragvi, kjer preverjajo, kakšne so spremembe zadnjih dveh let. Spodaj je prevod bloga, ki sta ga od tam napisala Jeremy Bloom in Vittorio Infante iz Amnestyjevega tima za Centralno Ameriko. Na obisku pri preživelih spolnega nasilja sta izvedela, da je zanje posebej tolažilno, dobrosrčno, spodbudno in jim daje moč dejstvo, da so številni ljudje, ki jih sicer niso nikoli srečali, slišali njihove besede in jim verjeli.

Na severozahodu Nikaragve, v Leonu, sva obiska center Mary Barreda. V njem opravljajo osupljivo delo: podpora in zaščita deklet in žensk, ki so prestale spolno nasilje in so se okužile z virusom HIV, za učitelje in šolarje pa v šolah izvajajo izobraževalne preventivne programe.

Pred skoraj dvema letoma so predstavniki Amnesty International že obiskali center, da bi se pogovorili z dekleti o njihovih izkušnjah, zlasti o tem, kaj so doživele, ko so skušale poiskati pomoč, zatočišče in zaščito države.
Center smo sedaj obiskali, da bi se dekletom zahvalili za izreden pogum, ki so ga pokazale, ko so delile svoje zgodbe z nami. Pa tudi, da bi jim pokazali, kako močne so bile njihove besede. Ganile so ljudi v vladah in mednarodnih institucijah, pa tudi običajne ljudi po vsem svetu, da so ukrepali ter zahtevali pravico in odpravo spolnega nasilja. 

Čudovito je bilo, da smo dekletom in osebju v centru lahko poročali o vseh aktivnostih, ki so bile izvedene, in slišali njihove občutke ob takem izražanju solidarnosti in podpore, spodbujenim z njihovimi  besedami.

Posebej ganjeni smo bili ob ogledovanju fotografij iz neverjetnih dogodkov v Veliki Britaniji, Luksemburgu, Švici, Kanadi in številnih drugih državah, kjer so fantje, dekleta in ženske oblikovali svoje lastne metulje, da bi jih poslali dekletom in ženskam v Nikaragvo. Tem so se pridružili tudi metulji iz Amnestyjeve kampanje, ki zdaj krasijo eno od sob centra, kjer poteka delo v skupini. Z navdušenjem je bil sprejet tudi velik bener, ki so ga ustvarili aktivisti AI Norveške na jazz festivalu.

Dekleta so nam povedala, da zanje metulji predstavljajo veselje, svobodo in preobrazbo. Skupaj smo izdelali tudi svoje metulje in nekatera dekleta so nanje pripisala svoja osebna sporočila za predsedniške kandidate na bližnjih volitvah. Dekleta zahtevajo, da jim kandidati prisluhnejo, zlomijo molk glede spolnega nasilja in se močno zavežejo, da bodo zaščitili dekleta in ženske pred nasiljem in strahom.

Podprite jih tudi vi!

Danes ima Amnesty International 50 let. Ob njegovi ustanovitvi so jo nekateri označili za eno večjih norosti tedanjega časa – k sreči v to norost še naprej verjamemo milijoni in vsakodnevno spreminjamo svet.

V slovenski Amnesty bomo praznovanje začeli danes, 28. maja, ob 11. uri na Prešernovem trgu v Ljubljani, ko bomo nazdravili svobodi in se postavili v svečko, obdano z bodečo žico. Svečko bo sestavilo okoli 80 ljudi, ki bodo s tem ponazorili naš logotip, katerega ideja je, da je bolje prižgati svečko, kot preklinjati temo (spodaj si oglejte primer).

Amnesty bomo zapeli tudi vse najboljše: zatem pa javnost povabili, da na naših stojnicah podpišejo apel za ukinitev popolne prepovedi splava v Nikaragvi. Splav je v Nikaragvi prepovedan tudi v primerih, ko je zdravje ženske ogroženo ali je v smrtni nevarnosti, in tudi, če je bila žrtev posilstva. Apele v obliki metuljev bomo poslali zagovornikom človekovih pravic v Nikaragvi, ki se borijo za odpravo popolne prepovedi splava.

Predstavili bomo tudi možnost podpisovanja peticij preko mobilnega telefona (SOS SMS) ter zaprosili mimoidoče za ‘darilo’ slovenski Amnesty v obliki zahteve za namenitev dela dohodnine za našo organizacijo.

Kliknite za več informacij o praznovanju.

Zakaj je Amnesty še naprej aktualna? In zakaj smo tako močni?

»Brat Lamri. Usmrtili nas bodo. Prosim kontaktiraj me.«

Takšno sporočilo je prispelo na mobilni telefon Amnestyjevega raziskovalca za Jemen v London nekega ponedeljkovega jutra oktobra 2007. Poslal ga je Hafez Ibrahim, ki ga je nekaj ur ločevalo od smrtne kazni v jemenskem zaporu, potem ko so ga obsodili brez možnosti pritožbe za uboj, ki ga je zagrešil v starosti 16 let.

Sledila je poplava e-pošte, faksov in SMS sporočil Amnestyjevim podpornikom po vsem svetu, medijem, lokalnim aktivistom in samemu predsedniku Jemna. Slednji je zadržal usmrtitev, ni pa ga pomilostil. Potrebnih je bilo še veliko mesecev kampanj, da se je zagotovila njegova izpustitev. Zatem se je odločil za študij prava in lani izrazil odločenost, da bo življenje, ki mu je bilo vrnjeno, najbolje izkoristil. »Življenje dolgujem Amnesty International,« je dejal. »Zdaj to življenje posvečam kampanji proti smrtni kazni in dviganju zavesti o človekovih pravicah.«

Že 50 let Amnesty International dokazuje, da so lahko odločni posamezniki, ki se povežejo z drugimi posamezniki in uporabljajo najbolj učinkovite tehnologije, ki so trenutno na voljo, izredno učinkoviti branitelji pravičnosti in glasniki svobode.

Ko beležimo 50. obletnico Amnesty International, so povsem običajni ljudje, ki so šli na ulice v Arabski pomladi, živ dokaz teh istih sanj. Moč posameznika ni bila še nikoli tako jasna – pa naj gre za 27-letno Asmaao Mahfoz, ki je pomagala prižgati iskro pod egipčansko revolucijo s svojim video-blogom, ki ga je objavila teden pred vstajo, ali za kibernetskega aktivista Jamala al-Hajjija, ki je med prvimi pozival k demonstracijam v podporo večji svobodi v Libiji.

Na nek način potekajoča drama Arabske pomladi zrcali lastno pot Amnestyja. To izjemno družbeno gibanje je nastalo leta 1961, ko je londonski odvetnik Peter Benenson preobrazil oseben protest v nekaj več, tako da je ostale pozval, naj se mu pridružijo v ‘upravičeni jezi’ in gnusom nad brutalnostjo in nepravičnostjo.

Ogorčen nad zgodbo dveh portugalskih študentov, ki so ju v temnih dnevih Salazarjevega režima zaprli, ker sta nazdravila svobodi, se je domislil ideje, ki je hkrati preprosta in originalna – mreža posameznikov, ki pišejo pisma ostalim posameznikom in vladam, ki so jih zaprle zgolj zaradi njihovih prepričanj – to so ljudje, ki jih je označil za ‘zapornike vesti’.

Amnesty International je bila dejansko eno prvih svetovnih socialnih omrežij, čeprav so to takrat videli le redki. Zares, ideji, da je lahko pisanje pisem učinkovit način povezovanja ljudi v skupni akciji se je v tistih dneh tako kljubovalo, kot se danes kdaj dvomi v uspeh zapisov ‘na zid’, tweetanja ter ogledovanja in  nalaganja video posnetkov na youtube.

Morda je bila še bolj spoštovanja vredna Benensonova zavezanost nepristranskosti, neodvisnosti in človeški izkušnji – nad politično. Amnesty International je nastala le nekaj mesecev preden je ideološka delitev hladne vojne dosegla svoj simboličen vrh z gradnjo Berlinskega zidu.

Čeprav so jo kmalu po ustanovitvi opisali kot eno od ‘večjih norosti našega časa’, so načela in načini delovanja, na katerih je utemeljena Amnesty International, gotovo tudi ‘norost’, ki bi jo lahko priznali in sprejeli številni današnji mladi arabski protestniki. Njihov boj za človekove pravice je bil tudi boj posameznikov, ki se povezujejo, pogosto brez voditeljev in brez vplivanja tradicionalnih političnih ali verskih ideologij.

Amnestyjeva obletnica je trenutek, ko se zamislimo nad tem, koliko lahko dosežejo posamezniki, ki sodelujejo. Zato nagovarjamo vse, zlasti pa tri milijone Amnestyjevih članov in podpornikov po vsem svetu z naslednjim sloganom: »Bodi eden več, vprašaj še enega, ukrepaj še enkrat«. Vsak naj bi prosil še eno osebo, da ukrepa.

50 let zoperstavljanja tiraniji in nepravičnosti je pokazalo, da lahko vsak posameznik doseže spremembo. A leto 2011 nam je pokazalo, da lahko milijoni posameznikov, ki se združijo proti nepravičnosti, spremenijo svet – naj bo to s pisanjem pisem ali blogov, pošiljanjem pisem ali sporočil, z demonstracijami ali nalaganjem videov.

Peti film tekmovalnega programa 13. Festivala dokumentarnega filma, ki se v Ljubljani začenja danes, je film Na spolnem bazarju (režija: Sudabeh Mortezai), ki gledalce popelje v Iran, kjer obstaja institucija “začasne zakonske zveze”. Avtorica našega bloga je film preimenovala kar v Zmenkarije po iransko. Zakaj? Preberite spodnji zapis, nato pa vabljeni, da si film ogledate – 26. marca ob 19.00 v Kinodvoru ali 28. marca ob 17.30 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.

Ko beseda nanese na odnose med ženskami in moškimi v Iranu, večina pred sabo vidi sliko konservativne družbe, kjer mlad par nima veliko možnosti, da bi se dobro spoznal pred poroko, kjer je kazen za spolne odnose izven zakonske zveze lahko tudi smrt s kamenjanjem. Sliko države, kjer imajo verski voditelji glavno besedo tudi pri najbolj intimnih vprašanjih, in kjer je mesto ženske jasno določeno.

Dokumentarec režiserke Sudabeh Mortezai Na spolnem bazarju pa pokaže drugo stran te podobe – začasno zakonsko zvezo. Ta lahko traja od pol ure do 99 let, razlogi zakaj se pari odločajo zanjo pa so različni: od legalizirane prostitucije, do varanja zakonske partnerice (poročen moški ne potrebuje privolitve svoje žene, da bi se začasno poročil z drugo žensko), ali preproste želje preizkusiti skupno življenje, preden se zavežejo partnerju s »pravo« poroko. Nekateri moški se za začasno zakonsko zvezo odločijo, ker nimajo dovolj denarja za »pravo ženo«, saj takšno partnerstvo stane precej manj kot poroka. In denar je sestavni del te zveze, saj je v sami »pogodbi« med partnerjema določeno, koliko mora moški ženski plačati.

Režiserka nam začasno zakonsko zvezo predstavi s treh gledišč: ženskega, moškega, in skozi oči verskega voditelja. Laični moški in ženske o temi govorijo s praktičnega vidika, medtem ko verski voditelj predstavi versko-pravni okvir te institucije. Šiiti verjamejo, da pravica do začasne poroke izhaja iz Korana. Mladi mula gledalca seznani s pravili sklepanja te pogodbe. Ni dvoma, mislili so na vse. Med drugim mora ženska po zaključku začasne zakonske zveze počakati dva menstrualna cikla, preden se začasno poroči z drugim moškim. Razloga za to sta dva: da ne bi prihajalo do dvomov o očetovstvu, ter da je zaščitena pred življenjem navadne prostitutke. Kateri od teh razlogov dejansko prevladuje pa pokaže dejstvo, da pri ženskah v menopavzi to pravilo ne velja. Sicer pa, kdo bi hotel žensko v menopavzi, moški sogovornik z nasmehom vpraša režiserko.

Od verskih dostojanstvenikov gledalec izve tudi, da je ta institut namenjen tudi temu, da ločene in ovdovele ženske varuje pred prostitucijo. Nasploh verski voditelji živijo v prepričanju, da sta poligamija in začasna zakonska zveza najboljša zaščita pred to nevarnostjo, ki na ženske očitno preži na vsakem koraku. Argument, ki zveni res smešno ob dejstvu, da lahko začasna zakonska zveza lahko traja le pol ure. Da ne govorimo o tem, kako je praktično imeti drugo ženo v primeru, da prva zboli. Le kdo bi sicer skrbel za bolnico?

Kljub temu, da gledalec že na začetku izve, da je začasna zakonska zveza v Iranu tabu, pa vsi sogovorniki o tem spregovorijo izjemno sproščeno. Režiserki dovolijo, da jih spremlja v vsakdanjem življenju in ji pri tem pripovedujejo o svojih življenjskih zgodbah in razlogih, ki so jih pripeljali do začasne poroke. Mlad par, ki je pod okriljem začasne zakonske zveze ljubimkal že med njegovim zakonom, kar je tudi pripeljalo do ločitve, pred kamerami sklene novo začasno zakonsko zvezo. Moški v štiridesetih letih pripoveduje, kako težko je v njegovem mestu najeti stanovanje, če si samski, in o svojih izkušnjah z začasnimi ženami. Mati samohranilka, ki se je od moža ločila, ker je bil narkoman in je njunega sina v nekem trenutku hotel prodati preprodajalcem, se odpravi po humanitarno pomoč, kjer ji med drugim povejo, da je na bazarju veliko moških, ki bi ji lahko pomagali.

Kljub resni, in, bodimo pošteni, žalostni temi, pa režiserka ne izgubi smisla za humor. Od vroče linije, na kateri verski dostojanstveniki prerokujejo iz verskih knjig, do dialoga, v je katerem 30+ letnik soočen z dejstvom, da bi iranski moški radi imeli predporočne izkušnje, poročili bi se pa le z devico. Hočejo pač nezahtevne partnerke.

Sicer pa se slika odnosov med spoloma v Iranu, ki jo ima gledalec na koncu dokumentarca, ne razlikuje dosti od predstave, ki jo je imel pred tem. Zadnjo besedo imajo še vedno verski voditelji, moški je tisti, ki skrbi za žensko, ženska pa je na milost in nemilost prepuščena okoliščinam. Če je v težavah, bo že našla moškega na bazarju, ki bo poskrbel zanjo. Pa brez panike, ne gre za prodajo, saj bosta vendarle sklenila zakonsko zvezo, ki je utemeljena na Koranu.

S. Ž.

Tudi film Izolirani se na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma poteguje za Amnestyjevo nagrado najboljšemu filmu na temo človekovih pravic. Film si lahko ogledate 24. marca ob 17.30 v Kinodvoru in 28. marca ob 19.30 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.

In o čem govori tišina v filmu Izolirani? Preberite spodnji zapis …

Dokumentarni film Izolirani (2009) avtorjev Deana Hamerja in Joeja Wilsona, gejevskega para, ki se v majhnem ameriškem mestu Oil City odloči v časopisu objaviti napoved svoje poroke in s tem sproži nemalo neodobravanja, razkriva še vedno močno prisotno nestrpnost, strah in konservativnost prebivalcev države, ki se – ironično – uvršča med največje demokracije in najrazvitejše države sveta. Na vedno isto vprašanje »Zakaj?« pa dobita ustvarjalca filma le malo zadovoljivih odgovorov …

Pensilvansko mesto Oil City je skozi zgodovino skupaj s svojimi prebivalci doživljalo vzpone in padce, se razvijalo, spreminjalo ter spet nazadovalo. Otroštvo gejevskega najstnika Josepha pred leti in CJ Billsa danes je v takšnem okolju vse prej kot prijetno. Psihično in fizično nasilje v šoli, obsojanje s strani okolice ter osamitev so skupne točke enega izmed avtorjev filma in 16-letnika CJ-ja, katerega mati se je obrnila na Joeja v upanju, da bi skupaj prekinili uveljavljeno in pogosto na verskih argumentih utemeljeno zavračanje drugačne spolne usmerjenosti v majhnem mestu.

Težko si je sploh predstavljati takšno otroštvo. Že tako so spomini na na primer osnovno šolo pogosto rahlo grenki – spominjamo se, kako so nas zasmehovali zaradi nošenja očal, postriženosti »na lonec« ali govorne napake. Kako neprijetno in ponižujoče je torej prenašati psovke in udarce le zato, ker si, kar si, in čeprav nikomur ne želiš nič žalega?! Otroška hudobija zna včasih prav presenetiti, a na koncu koncev so otroci le odraz vzgoje in staršev. V filmu preseneča od kdo ve kje izvirajoča samozavest in odkritost udeležencev protigejevskega shoda, ko istospolno usmerjenim suvereno odrekajo splošno priznane pravice. Kaj pa zlato pravilo etike? Večini se zatakne le pri odgovoru na vprašanje, zakaj menijo, da si homoseksualci ne zaslužijo enakih pravic kot heteroseksualni ljudje.

Stalni občutek, da strah pred drugačnimi izvira iz negotovosti, ki jih ljudje nosijo globoko v sebi, se potrjuje tudi v tem dokumentarnem filmu. Tako goreče protestirati proti nečemu, kar te ne ogroža ali zadeva, mora imeti korenine v nerazčiščeni osebnosti, strahu pred tem, da bi bil posameznik enkrat sam drugačen, izobčen, Drug. Mi in Drugi. Drugi in Mi. Če izstopaš, je to slabo. Če si v manjšini, se pripravi na pridigo s strani večine, ki je »pravoverna« … ali kar pravoverna. Človekova neracionalna narava teženja k identifikaciji, asimilaciji in spojitvi z večino ter izločanju drugačnih je danes bolj kot kadar koli prej trčila v človekove pravice, utemeljene na racionalnih argumentih svobode in enakosti vsakega posameznika – ne glede na starost, raso, barvo kravate, število prstov na nogah in spol partnerja, ki ti pomeni največ na svetu.

V filmu večkrat izpostavljena (krščanska) vera ne preseneča. Odkrito zavračanje pravic istospolni skupnosti s strani Cerkve (oz. Cerkva) s sklicevanjem na svete knjige ni nič novega in je zaradi nenehnega ponavljanja postala legitimno sredstvo verskih skupnosti. Goebbelsova znamenita izjava, da stokrat ponovljena laž postane resnica, se potrjuje prav na takšnih primerih. Verske skupnosti pa niso edine, ki organizirajo prave akcije v boju proti širitvam pravic gejem – tu so še razne organizacije, ki zagovarjajo tradicionalno družino, civilne iniciative, navijaške skupine … Da ohranjajo svojo skupnost, identiteto, potrebujejo »zunanjega sovražnika«, ki jim je referenca za to, kaj oni niso.

V filmu sta izpostavljeni dve pomembni komponenti – mediji in moč posameznika. Znano dejstvo danes je širjenje in dostopnost različnih vrst (novih) medijev, s katerimi lahko običajen posameznik doseže večjo ciljno publiko in širi svoje sporočilo. To velja seveda tako za zagovornike kot nasprotnike istospolnih skupnosti. Dokumentarec je potreboval le nekaj snemalne opreme, da je svetu pokazal obraz teh in onih, da je nastavil ogledalo, v katerega (se) neradi pogledamo. Slika pove toliko. Trdno stisnjene ustnice in odsoten pogled mimo kamere protestnikov proti gejevskim pravicam in solze v očeh najstnika, ki si zaradi odkrite istospolne usmerjenosti več tednov ne upa in ne želi iz hiše. Drug pomemben poudarek in tudi del sporočila dokumentarca Izolirani pa je prikazana moč, ki jo ima posameznik pri vplivu na družbo ter na njeno mišljenje in katere se pogosto ne zaveda oz. jo podcenjuje. Ne gre več »le« za film, ampak za gibanje, ki je v ameriškem mestu in širše sprožilo spremembe na bolje ter vsaj deloma preglasilo protestniške skupine.

Oil City. Živite v takšnem mestu? Bi želeli živeti? Koliko takih mest je po Sloveniji in v glavah ljudi? Poznate kakšnega CJ-ja ali Joeja? Zakaj se moramo v 21. stoletju srečevati s tem, da časopis na kioskih zakrijejo z zaščitno tablico za otroke samo zato, ker je na naslovnici srečna istospolna družina?ⁱ Kako dolgo bo na Paradah ponosa še potrebna prisotnost policijske zaščite? Kdaj se bodo razprave o omenjenih pravicah končale in bodo slednje postale samoumeven, običajen in tako rekoč dolgočasen del naših skupnih življenj?

Tišina, utišanost, osama. Nič več. Tišina je pasivnost in orožje nasprotnikov. Spregovorite. Ne tolerirajte netolerance. Spremenimo zakone, ne gejev. Le čakati ni dovolj. Kot je nekoč izjavil Dennis Wholey: »Pričakovati, da bo svet pravičen do vas, ker ste dober človek, je podobno kot pričakovati, da vas bik ne bo napadel, ker ste vegetarijanec.«

Kongo v štirih dejanjih…

… je kolaž štirih zgodb, ki odpirajo oči. Vsak prebivalec t. i. razvitega sveta, v katerem je vsega v izobilju, ki se pritožuje nad svojim življenjem, bi si moral ogledati ‘Kongo v štirih dejanjih’. Verjameva, da bi pričel ceniti vse, kar mu je omogočeno že s tem, da živi v »razvitem svetu«. Skupni imenovalec zgodb je, da prikazujejo življenje v Demokratični republiki Kongo brez cenzure in olepševanja. Torej takšno, kot je. Kruto in pretresljivo.

Sporočilo filma so jasno predstavili tudi ustvarjalci sami s skupno izjavo: »Menimo, da je v državi, ki se večino svojega obstoja bojuje z diktaturo in vojno, pomembno, da – kot pripovedovalci zgodb – posnamemo filme, ki segajo preko naslovnic in polminutnih televizijskih novic, s katerimi se ustvarja naša podoba v svetu. Zato v svet pošiljamo manjše zgodbe, ki izražajo značilnosti naše družbe, in na ta način sooblikujemo širše razumevanje tega, kaj smo in kam smo namenjeni.«

Ladies in Waiting (režija: Dieudo Hamadi in Divita Wa Lusala)

Prva izmed zgodb nosi naslov ‘Ladies in Waiting’, pri čemer gre za igro besed; v neposrednem prevodu je naslov zgodbe ‘Ženske na čakanju’, medtem ko poznavalci angleščine vedo, da lady-in-waiting pomeni tudi dvorno damo – kar pa ženske, ki jih zgodba prikazuje, nikakor niso. V porodnišnici skupina žensk, ki so pred kratkim rodile, čaka na dovoljenje za odhod domov. Veliki večini namreč do poravnave polnega zneska bolnišnične oskrbe zmanjka nekaj dolarjev. Porodnišnice pa ne smejo zapustiti, dokler ni poravnan celoten znesek. Zgodba sledi upravnici porodnišnice, ki se z vsako porodnico pogaja o predmetih, ki jih ta zastavi za čas, dokler ne bo sposobna v celoti izvršiti plačila. Če ne premore slavnostne obleke, para uhanov ali glasbenega stolpa, ki bi jih lahko zastavila, se znajde v absurdnem položaju: v porodnišnici mora ostati, dokler ne bo sposobna poravnati zneska. Ta pa se seveda z vsakim dodatnim dnem bolnišnice oskrbe veča. Film jasno izrazi tako endemično revščino v DR Kongo kot bedo in neučinkovitost tamkajšnjega zdravstvenega sistema. Vendar pri tem na krivce ne kaže s prstom, temveč presojo prepušča gledalcu.

Symphony Kinshasa (režija: Kiripi Katembo Siku)

Po ogledu druge izmed štirih zgodb se vprašamo, kje točno je simfonija v kongovski prestolnici Kinšasi, ki je prikazana kot idealni tip zanemarjenosti, propadajoče infrastrukture, revščine in neznanske gneče. Na območju, ki je desetkrat manjše od Slovenije, živi štirikrat več prebivalcev. Edina simfonija, ki v mestu obstaja, je simfonija (ali celo simbioza) med prebivalci Kinšase in smetmi, med katerimi in s katerimi živijo. Zaradi pogostih poplav, ko voda zastaja na neurejenih mestnih predelih, je malarija na vrhuncu. In kljub obilici vode, je pitna voda velika redkost. Električni kabli ležijo na površju povsem ob cesti in ob dežju ustvarjajo manjše ognjemete. Tik ob njih se vsakodnevno igrajo otroci; kolikor igre pač poznajo. Storitev v mestu preprosto ni. Posnetki, ki jih je režiser Siku ujel v kamero, niso všečni. So pa toliko bolj katarzični.

Zero Tolerance (režija: Dieudo Hamadi)

Kongovska »kultura posilstev« je tako razširjena, da državo poimenujejo kar »prestolnica posilstev«. Ta besedna zveza se bo morebiti mnogim vtisnila v spomin; za trenutek bo morda kdo z grozo pomislil na obsežnost tega novega vojnega orožja. Kruto resničnost te besedne zveze pa lahko docela sprevidimo le z ogledom Hamadijeve zgodbe o dveh kongovskih ženskah. Najprej je prikazano soočenje ženske z dvema mladima fantoma, ki sta jo pretepla, ugašala cigarete na njenih prsih, jo posilila s palico… Kar preseneti bolj kot surovost njunih dejanj, je popolnoma ravnodušen izraz na obrazih. In ko že zreš z grozo v ekran in te spreletavajo samo vprašanja, na katere ni odgovorov, sledi naslednja zgodba. Skupina moških je žensko z mačetami pretepla, posilila s palicami, njihov »voditelj« jo je po celem telesu prebadal z iglami, tako da je od poškodb kasneje umrla. Večno vprašanje – zakaj? Ker je bila čarovnica! Film zares seže v globino problema »prestolnice posilstev« – posilstva, ki izpolnjujejo vse kriterije mučenja in nečloveškega ravnanja; nesposobnost oblasti spremeniti »moralo« prebivalcev; brezbrižnost storilcev; ter nenazadnje posledice množičnih posilstev.

After the Mine (režija: Kiripi Katembo Siku)

Kipushi je mesto, ki se nahaja med umetno puščavo in rudnikom. Zaradi pomanjkljive ureditve rudarske industrije v Kipushiju je bilo veliko strupenih kemikalij odvrženih v reke. Tam živi tudi sedemletna Aimeé skupaj z babico Ngalulo, ki skrbi zanjo, odkar sta ji umrla oče in mama. Babica je zaposlena v tamkajšnjem rudniku, Aimeé pa je s šestimi leti prav tako začela lomiti kamenje. Zaslužita dolar na dan, kar zadostuje komaj za dve vreči moke. Vedro kamenja je vredno borih $ 0,25. Številke pa ne povejo toliko, kot srce parajoč pogled na obrazu (pre)mlade delavke. Aimeé se na žgočem soncu, sredi praznega kamnoloma z žalostnimi očmi, vdanimi v usodo zazre v daljavo. Morda se bo komu v tem trenutku ustavil čas in zbudilo spoznanje, kako srečni smo lahko, da smo rojeni na »pravi« strani sveta – v preobilju, ko hitro pozabimo na vse otroke, ki so prisiljeni odrasti v letih, ko se otroci v »našem« svetu med igro učijo prvih črk. Morda pa se bo v komu po ogledu filma zbudila neustavljiva sila, da za tiste, rojene na »napačni« strani sveta, nekaj tudi stori.
Kongo v štirih dejanjih si na 13. Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani lahko ogledate 26. marca ob 17.15 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma in 29. marca ob 19.15 v Kinodvoru v Ljubljani.

Stanju človekovih pravic v DR Kongo pa bo namenjena tudi okrogla miza, ki jo v okviru Festivala dokumentarnega filma organizira Amnesty International Slovenije. V ponedeljek, 28. marca, ob 17.00 bomo z Nounou Booto Meeti, pravnico, novinarko in zagovornico človekovih pravic iz DR Kongo, Boštjanom Videmškom, Darjo Zavrišek in Vesno Leskošek razpravljali o Vrtincu orožja, spolnega nasilja in napadov v DR Kongo. Vabljeni, da se nam pridružite, podporo žrtvam iz DR Konga pa lahko izrazite tudi s podpisom peticije.

Dokumentarni prvenec režiserke Nima Sarvestani  Prodali so me za 50 ovac prikazuje nemogoč položaj in življenje žensk v Afganistanu. Osrednja zgodba dokumentarnega filma opisuje življenje glavnega filmskega lika Sabere, v ozadju pa je prikazana tudi življenjska beda in revščina v okolju.

Ko je umrl njen oče, se je mati ponovno poročila in novi mož je komaj 10-letno Sabere prodal moškemu, ki je pripadal talibanski skupnosti. Prodaja služi preživetju družine, saj se vrednost hčerke, bodoče žene, ovrednoti v številu ovac, vrednost katere je 40 ameriških dolarjev.

Iz zgodbe Sabere je razbrati, da so ženske v Afganistanu popolnoma brez vseh pravic in enakovredne živalim. So last moža, ki lahko z njimi počne kar želi. Dogajanje za štirimi stenami se okolice ne tiče in tudi uradne oblasti in zakon v to ne more posegati. Sabere je bila večkrat pretepena, zlorabljena in vseskozi zaničevana. Mož jo je zaprl v stanovanje in ji 4 leta ni dovolil izhoda iz njega in nobenega stika s sosedi in domačimi. Zanosila je štirikrat in štirikrat tudi splavila, zadnjič v 7. mesecu nosečnosti kot posledica hudega pretepa moža. Po tem ji je uspelo zbežati v varno hišo in zaprositi za ločitev.

Tu se dokumentarni film in zgodba začne. Sabere nekaj časa biva v varni hiši, kjer si psihično in fizično opomore. Naveže stik z družino, ki jo ponovno sprejme. Drugemu možu njene matere je žal in Sebere stoji ob strani in ji nudi vso potrebno zaščito v zahtevnem ločitvenem postopku. Uspeh ločitve je odvisen od strinjanja Sabereniga moža, ki pa na sodišče ne pride, kar ločitveni postopek zavleče. Večji odstotek žensk v Afganistanu nikoli ne doseže ločitve in do konca svojega življenja živijo v strahu, kdaj jih bo mož našel, kar bi lahko zanje pomenilo tudi smrt.

Sabere ima tudi 10-letno sestrico, ki je ravno tako že prodana za 50 ovac, vendar pa je oče zahteval, da jo preda bodočemu možu šele ob dopolnitvi 15. leta.

Gledalec filma na začetku pričakuje nemogoč položaj žensk in nerešljive situacije, vendar pa se zgodba začne z začetkom pričakovanega srečnega konca, saj je Sabere že v varni hiši. Gledalec je presenečen nad dejavnostjo varne hiše in nad vztrajnostjo zaposlenih. Vse to gledalca že takoj na začetku malce pomiri. Sabere je rešena, oče pa vztraja, da mlajše sestre ne da v zakon, dokler ne bo odrasla in dozorela, čeprav kljub dogovoru bodoči mož kmalu začne zahtevati mlajšo sestrico. Gledalec lahko občuduje očeta, ki se postavlja po robu sistemu, tradiciji, miselnosti in najtežje revščini, ki povzroča da se vsak dan sproti borijo za hrano in upa, da bo vztrajal in uspel v borbi proti vsemu temu. Pa bo ta moški res vztrajal do konca? Je to v takem okolju sploh mogoče?

Odgovore vam (morda) da film Prodali so me za 50 ovac, ki si ga v tekmovalnem programu Festivala dokumentarnih filmov lahko ogledate 24. marca ob 17.15 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma in 30. marca ob 19.15 v Kinodvoru.

Na spletni strani Amnesty International Slovenije pa ravno v marcu lahko podpišete apel, s katerim afganistanskega predsednika Karzaja pozivamo, naj vlada ne sprejme spornega zakona o zavetiščih za ženske. Nova uredba bi namreč preko ministrstva za ženske zadeve vladi omogočila nadzor nad zavetišči. Predlog zakona vznemirja skupine za ženske in človekove pravice, saj v velikem številu primerov zavetišča nudijo varno hišo za ženske in dekleta, ki bežijo pred zlorabami lokalnih veljakov ali poveljnikov, ki so neposredno ali posredno povezani z vlado. 14 zavetišč v Afganistanu, ki jih neodvisno vodijo nevladne organizacije, predstavlja pribežališče za stotine žensk in deklet, ki bežijo pred spolnim in fizičnim nasiljem oz. prisilno ali mladoletno poroko.  Kliknite za več informacij in podpis apela.

M. N. / A. Č.

Tekmovalni program 13. Festivala dokumentarnih filmov, kjer bo žirija nagradila najboljši film na temo človekovih pravic, bo otvoril film Nostalgija po svetlobi (Nostalgia de la luz) čilskega režiserja Patricia Guznana.

Film si lahko ogledate v sredo, 23. marca 2011, ob 19.00 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma in dan kasneje, 24. marca, ob 21.00 v Kinodvoru.

Nostalgijo o svobodi smo si že ogledali, upamo, da vam bo zapis pomagal pri odločitvi za ogled filma.

V puščavi Atacama na 3000 m nadmorske višine je zrak redek, nebo čisto, s starodavnimi podobami poslikane skale pa povečini gole. Odličen teren za astronome in arheologe. Oboji uporabljajo povečevalna stekla, oboji zrejo v preteklost. Oddaljeno, na pol pravljično preteklost. Obenem bežijo pred tisto preteklostjo, ki jim je najbližja: pred preveč življenjskimi podobami žrtev Pinochetove diktature, mučenja, taborišč. Pred trupli, raztresenimi po puščavi in po dnu oceana; pred ženami, sestrami, hčerami ubitih, ki kot gobavke tavajo po golih puščavskih planotah in iščejo kosti svojih izgubljenih moških. Osamljene in zapuščene, ker nihče ne mara tistih, ki navidezno brez povoda odpirajo boleče rane in kažejo, da ta preteklost še zdaleč ni pretekla, odtekla, izginila, ampak da je še kako živa, da boli. Živa ravno zato, ker boli.

Medtem astronomi in arheologi raziskujejo, se sprašujejo, si odgovarjajo in zastavljajo nova vprašanja, ponoči pa mirno spijo, sanjajoč o zvezdah in planetih ali prazgodovinskih podobah. Pomirja jih misel, da je njihovo delo častno, ker šele poznavanje preteklosti omogoča razumevanje sedanjosti, njene trenutnosti in bežnosti trenutkov. Pomirja jih tudi zavest, da bodo svojo preteklost naslednje jutro v siju puščavskega sonca gotovo spet našli, jo z lupami »prijeli« in občutili. Ženam umrlih zapornikov koncentracijskih taborišč je tako zadoščenje podeljeno le redko. Njihova preteklost je tam, a se jim izmika, kot da želi opozoriti na to, da še ni prišel čas, ko bi jo lahko popolnoma ločili od sveta živih.

Film ne sodi o tem, kaj je prav in kaj ni, ampak zgolj priča o tem, da obstajajo različni načini spopadanja s preteklostjo. Smer enega od njih nakazuje režiser, ko opazuje rjav madež na planetu Zemlja, kot bi gledajoč skozi teleskop prepoznali puščavo Atacama in ob tem počasi in uvidevno razkriva številne plasti njene biti v nekem trenutku, ki iz perspektive vesolja skoraj povsem meji na sedanjost.

N. M. / A. Č.

Konec marca bodo na svoj račun prišli ljubitelji dokumentarcev – Cankarjev dom namreč med 23. in 30. marcem organizira 13. Festival dokumentarnega filma, kjer bo ponovno sodelovala tudi Amnesty International Slovenije. Podelili bomo nagrado za najboljši film na temo človekovih pravic – tričlanska žirija bo izbirala med petimi filmi, ki med drugim obravnavjo politične likvidacije v Čilu, pa tudi dogovorjene poroke in spolno nasilje. Izbira je pestra in zato težka – tako za gledalce kot tudi za žirijo. Upamo, da vam bodo pri izbiri v pomoč razmišljanja naših prostovoljcev o filmih iz tekmovalne kategorije, ki jih bomo objavili v prihodnjih dneh.

V okviru festivala 28. marca ob 17.00 pripravljamo tudi okroglo mizo o problematiki kršenja človekovih pravic v Demokratični republiki Kongo. O vrtincu orožja, spolnega nasilja in napadov bo iz prve roke spregovorila naša gostja, Nounou Booto Meeti, ki je trenutno zaposlena v organizaciji IANSA v Londonu, ki se bori proti lahkemu in osebnemu orožju, pred tem pa je bila novinarka in zagovornica človekovih pravic v DR Kongo. Pridružila se nam bosta tudi novinar in poročevalec s konfliktnih območij Boštjan Videmšek in profesorica na (Fakulteti za socialno delo) FSD in poznavalka nasilja nad ženskami Darja Zviršek. Okroglo mizo bo povezovala profesorica s FSD, poznavalka področja družbene neenakosti v lokalnem in globalnem kontekstu, Vesna Leskošek.

Več informacij najdete na naši spletni strani, veselimo se vašega obiska – tako na spletni strani kot tudi na festivalu!

Amnesty v sodelovanju z nekaj drugimi organizacijami jutri, v soboto, 12. februarja, po vsem svetu pripravlja globalni akcijski dan v podporo egipčanskim protestnikom. Globalni dan bo potekal v znamenju javnih protestov in spletnih aktivnosti.

V slovenski Amnesty smo se odločili za spletne aktivnosti. Vabimo vas, da podpišete spletno peticijo, ki jo najdete tu: http://www.amnesty.si/sl/node/2922 Zbrane podpise bomo poslali v London, na naš sedež, od tam pa bodo podpise, zbrane po vsem svetu, poslali egipčanskim oblastem.

Poleg tega predlagamo se tri solidarnostne akcije – vse najdete tu: http://www.amnesty.si/sl/node/2919

Spremenite svoj status na facebooku s tem besedilom: “I am an Egyptian in solidarity, in defiance! Marking my protest as part of the global day of action.”  (Sem Egipčan/ka v solidarnosti z vašimi zahtevami. To je moj protest kot del globalnega akcijskega dneva). Prav tako lahko spremenite svojo sliko na profilu z egipčansko zastavo.

Fotografirajte se z izrazom solidarnosti in nam pošljite vaše fotografije ali jih objavite na facebook strani. Spodaj vidite foto-solidarnost nekaj članov pisarne AIS.

Če uporabljate  twitter, lahko izrazite solidarnost tudi tam (uporabite:  #feb12global).

V Amnestyju vas tudi prosimo, da k akciji povabite tudi svoje prijatelje in znance. Mirni egipčanski protestniki vztrajajo že več kot dva tedna: podprimo jih skupaj!

Oblasti mesta Cluj v severozahodni Romuniji se za konec decembra pripravljajo na izvršitev prisilne izselitve romske skupnosti (približno 774 ljudi oz. preko 100 družin). Župan je naznanil, da bo (samo!) 40 družin nameščenih v novih bivanjskih enotah, zgrajenih na obrobju mesta v okrožju Pata Rat. To območje se po informaciji, s katero razpolaga Amnesty International, nahaja v bližini smetišča in je ločeno od mesta. Prebivalcem bo zato otežen dostop do zaposlitvenih priložnosti in javnih storitev, med drugim tudi do izobraževanja in zdravja. Skrbi nas tudi, kaj se bo zgodilo s preostalimi družinami, za katere mesto ni (ali ne namerava) zagotoviti nadomestne nastanitve.

Situacija močno spominja na primer, o katerem smo v AI opozarjali v lanskem letu – mestne oblasti mesta Miercurea Ciuc so Rome prisilno izgnale iz centra mesta in jih naselile v kontejnerje znotraj območja čistilne naprave, kjer obstaja nevarnost zastrupitve in je vsakršna naselitev (po odloku taistih oblasti!) tam prepovedana.

Oblasti mesta Cluj se morajo zavedati, da mednarodno pravo človekovih pravic velja tudi zanje. Kar pomeni:
- da se morajo z romsko skupnostjo pred vsako preselitvijo o tem posvetovati in iskati možne alternative. Preselitev se dopusti samo v skrajnem primeru in samo potem, ko so bile izčrpane vse možnosti;
- da morajo biti prizadeti o primeru obveščeni uradno – v pisni obliki, zato da preselitev eventuelno lahko spodbijajo na sodišču;
- da v kolikor do izselitve vseeno pride, so oblasti dolžne vsakomur zagotoviti primerno nadomestno nastanitev. Pod primerno se razume najmanj, da je prostor ogrevan, ima električni priključek ter urejen dostop do pitne vode;
- da zaradi preselitve ne sme nihče ostati brez strehe nad glavo ali postati brezdomen;
- da so oblasti dolžne ob preselitvi povrniti vso materialno škodo, ki bi nastala zaradi preselitve;
- da dostop do javnih storitev (izobraževanja za otroke, zdravstvene oskrbe, trga dela) zaradi preselitve ne sme biti ogrožen.

V primeru nameravane preselitve Romov iz mesta Cluj ni bilo v celoti upoštevanega nič izmed naštetega. Zato vas vabimo, da se pridružite našemu pozivu oblastem mesta Cluj. Apel lahko podpišete tna naslovu http://www.amnesty.si/sl/node/2865

Janez, AI