Amnesty International Slovenije

Nafta, ki jo črpajo v delti Nigra v Nigeriji, je od leta 1960 Nigeriji in multinacionalkam, kot je Shell, prinesla 600 milijard ameriških dolarjev.

Kaj pa je prinesla tam živečim? Oglejte si fotogalerijo in pošljite apel Shellu in nigerijski vladi:

Marec 2008, Ikanama. Otroci se igrajo blizu razlitja nafte. Do razlitja naj bi prišlo leta 2006. Shell trdi, da je naftni madež počistil.

Družina pere perilo. Reke in potoki v delti Nigra so v veliki meri onesnaženi zaradi naftne industrije. Kljub temu jih veliko ljudi še vedno uporablja za umivanje, pranje perila in pitje.

Ribič s kanujem, Goi, Dežela Ogonov, januar 2008. Naftno onesnaževanje je uničilo bistvene vire preživetja tam živečih skupnosti, vključno s kmetijstvom in ribištvom. Naftna industrija je ogromno ljudi potisnila še globlje v revščino.

Otroci v šoli, februar 2008

Naftni izvir, ki od leta 2004 pogosto spušča, surova nafta pa se razliva na polja blizu vasi, januar 2008.

Onesnažena voda zaradi razlitja nafte, Ikanama, februar 2008

Naftovod. Ženske nabirajo les, da zakurijo za kuhanje.

Voda po razlitju nafte, september 2007

Posledice naftnega onesnaževanja, Ikot Ada Udo, jan 08

Pošljite apel in od nigerijskih oblasti in Shella zahtevajte spoštovanje človekovih pravic prebivalcev delte Nigra.

Še nekaj fotografij (kliknite za povečavo):

Junij se je začel z obglavljanjem in križanjem trupla na javnem mestu v Rijadu v Saudovi Arabiji. Na Kitajskem so morali aktivisti za človekove pravice ostajati doma, da ne bi povzročali težav ob neslavni obletnici zatrtja demonstracij na Trgu nebeškega miru. Litvijski parlament pa je podprl prepoved razprave o homoseksualnosti v šolah…

Ko delaš za organizacijo za človekove pravice, imaš dostop do ogromno slabih novic. Tudi do dobrih novic, seveda, konec koncev opravljamo naše delo, da sproti ‘popravljamo’ slabe novice in skušamo preprečiti podobne v prihodnje. Kljub našim prizadevanjem pa je toliko dela – toliko ljudi, ki jih doleti takšna usoda, da te stisne v grlu, zaboli v želodcu ali pa onemiš v nejeveri.

Zgovoren je začetek junija…

1. junija so Ahmeda bin ‘Adhaib bin ‘Askar al-shamlani al-’Anzija v Saudski Arabiji obglavili, njegovo telo pa križali na javnem mestu.  Obsojen je bil zaradi domnevne ugrabitve in umora očeta in sina. Kaznovali so ga tudi zaradi prejšnjih prekrškov (homoseksualnega odnosa), posedovanja materiala s seksualno eksplicitno vsebino in zaradi naperjanja pištole v pripadnike varnostnih sil, ki so ga skušali aretirati. Sojenja v Saudski Arabiji ne ustrezajo mednarodnim standardom poštenega sojenja. Običajno se dogajajo za zaprtimi vrati, brez ustreznega pravnega zastopanja. Obsodbe so pogosto izrečene na podlagi ‚priznanj’, ki jih pridobijo pod pritiskom, vključno z mučenjem ali drugim oblikam slabega ravnanja v izoliranem priporu. (več)

4. junija je svet zabeležil 20. obletnico nasilnega zatrtja prodemokratičnih demonstracij na Trgu nebeškega miru. Na svojstven način so jo beležile tudi kitajske oblasti, ko so pred obletnico okrepile nadzor nad aktivisti za človekove pravice. Nekatere aktiviste je policija odpeljala in se zaenkrat ne ve, kje so. Drugim so omejili gibanje ali so jim preprečili zapustiti domove.

Aktivist za bolnike, obolele za aidsem, Wan Yanha je bil pred obletnico prisiljen iz Pekinga odpotovati v severno mesto Changchun. Policisti so potrkali na njegova vrata in ga prosili, naj odide v ‘izogib morebitnega konflikta’. Najprej je zavrnil, a ko se je s policijo pregovarjal uro in pol, se je bil z družino prisiljen vkrcati na vlak in zapustiti prestolnico. Nekatere druge aktiviste ne pustijo iz hiše… (več)

Pa še ena novica, ki me je osupnila. Litvijski parlament je podprl prepoved razprave o homoseksualnosti v šolah in kakršnokoli njeno omenjanje v javnih informacijah, ki jih lahko vidijo otroci. Upam, da parlament, ko bo dokončno glasoval o zakonu o zaščiti mladoletnikov pred škodljivimi vplivi javnih informacij, ne bo podprl spremembe, ki predvideva to prepoved. Predlagana sprememba bi sicer uvrstila homoseksualnost med teme, kot so prikazovanje fizičnega ali psihološkega nasilja, prikazovanje mrtvega ali kruto pohabljenega telesa osebe in informacij, ki zbujajo strah ali grozo ali vzpodbujajo samopoškodovanje ali samomor. (več)

Le kaj bo še sledilo?

Metka, Amnesty

V prvih 100 dneh predsedovanja Obame Amnesty ne pričakuje nemogočega:
prvi dan: globalno gospodarstvo ozdravljeno.
20. dan: ustavljeno globalno segrevanje.
83. dan: vzpostavljen svetovni mir.

Oglejte si video!

V prvih 100 dneh predsedovanja Obame pa Amnesty pričakuje:
- sprejetje načrta in datuma za zaprtje Guantánama;
- izdan izvršni ukaz za prepoved mučenja in drugih oblik slabega ravnanja, kot ga opredeljuje mednarodno pravo in ki bo veljala za vse ameriške agente;
- vzpostavitev neodvisne komisije za preiskavo zlorab, ki so jih zagrešile ZDA v okviru svoje vojne proti terorizmu.

Preberite več na posebni Amnestyjevi spletni strani.

Predstavljajmo si zgodbo o moškem po holivudskem scenariju.

Moški v poznih dvajsetih letih, srednje visok, temne polti in las. Med vojno v Jugoslaviji se iz Alžirije preseli v BiH kot humanitarni delavec in se tam zaposli v humanitarni organizaciji. Po vojni se poroči, dobi bosansko državljanstvo in si ustvari družino. Svet šokira novica o dogodku 9/11 (enajstega septembra leta dva tisoč ena), začne se ameriški sodobni lov na čarovnice in preganjanje krivcev za več kot 2500 žrtev bombnih napadov. Moški še naprej opravlja svoje delo in živi svoje življenje.

Do nekega dne.

Do tistega dne v oktobru, ko ga bosanska policija povabi na pogovor in ga nato strpa v pripor z obtožbo, da je s še petimi moškimi načrtoval napad na ameriško veleposlaništvo v Sarajevu. Bombni napad, seveda. Teorija sicer stoji na šibkih temeljih, saj se moški med seboj ne poznajo, edino, kar imajo skupnega, je njihovo alžirsko poreklo in selitev v BiH v 90-ih letih prejšnjega stoletja. Ampak ker smo v holivudskem scenariju je jasno, da za dobro zgodbo ne potrebujemo verodostojnosti. Moškega nato 17. januarja 2002 kljub oprostilni sodbi bosanskega vrhovnega sodišča namesto izpusta na prostost bosanska policija »na črno« preda ameriškim vojaškim enotam.

Tu bomo našo holivudsko zgodbo prekinili. Zakaj, se boste vprašali. Zakaj, ko pa nas zanima, kaj se z njim zgodi potem?
Ker se v kinu vsaka zgodba po nekaj urah konča. Včasih se gledalci malo zamislimo, večinoma pa vstanemo in gremo naprej, živet svoje življenje v svojem svetu.

Naša zgodba pa ni filmska zgodba in ta zgodba še ni prišla do konca. Ne nadaljuje se z moškim, s katerim smo jo začeli. Nadaljujemo jo z žensko. Z resnično žensko, ki jo osebno poznam.
Naj vam jo predstavim.

Nadža je bosanska državljanka, mati štirih otrok in žena Hadja Boudelaaja, enega izmed šestih moških, ki so bili januarja 2002 iz BiH ilegalno prepeljani v Guantánamo. Takrat je bila stara 29 let in je ravno povila novorojenko. O nezakoniti predaji in deportaciji svojega moža pove tole: „Slutila sem, da se nekaj dogaja, da nekaj ni uredu. O deportaciji sem izvedela preko prijatelja in takoj začela kontaktirati prijatelje, znance in medije, naj pridejo pred pripor. Noč je bila hladna, snežilo je, vendar je prišlo zares veliko število ljudi. Pripor je bil zastražen z številnimi policaji. Potem se je vse zgodilo zelo hitro. Videli smo policaje, ki prihajajo zamaskirani iz zapora in vodijo moške, prav tako zamaskirane. Moža sem prepoznala po prstanu in srajci, ko so ga odvedli do avta sem začela udarjati po šipi in kričati, naj odprejo. Obenem so se ljudje polegli okoli avta in prerezali gume. Takrat so policaji v ljudi začeli metati solzilce, jih ustrahovati s psi in jih grobo pretepati. Pretepali so moške in ženske, tudi nekatere otroke. V ljudi so metali solzilce, bilo je grozno! V tem kaosu so šesterico premestili v druge avtomobile in jih odpeljali. Po tem sem vsak dan hodila v parlament, govorila s poslanci, ministri, vsak dan so mi rekli, da bo mož kmalu izpuščen. Včasih smo se doma ob novici o izpustitvi zelo veselili, pripravljali smo se na njegov prihod, vendar vselej zaman. Na začetku te mučne poti sem verjela, da bo se bo mož kmalu vrnil, da je bila vse to pomota. Danes vem, da ni bila.”

Zgodba ni izmišljena in se tukaj ne konča. Hadj Boudelaa je že sedmo leto v Guantánamu in Nadža se še vedno bori za njegovo izpustitev in za dosego pravice.

Nadaljevanje svoje zgodbe bo Nadža sama povedala v sredo, 19.11. ob 13h v Veliki dvorani Fakultete za družbene vede ter na okrogli mizi istega dne ob 17h v Cankarjevem domu.

Pridi. Poslušaj. Ukrepaj.

Tina Čeligoj, aktivistka

Murat Kurnaz, avgusta 2006 izpuščen iz Guantanama, potem ko je bil tam pridržan skoraj 5 let. To sredo na okrogli mizi.

Pridi na okroglo mizo 19.11. ob 17.00 v Cankarjev dom.

Včasih se vprašam, ko vidim dejanja ljudi, njihove reakcije na kaj, in predvsem ko vidim, kako se razlikujejo dejanja od besed, ki so bile pred tem izrečene. In kako se večina prilagaja mnenjem nekih »splošnih« zadev drugim, vsak bo v neki družbi pritrjeval nečemu, za kar morda čisto tiho, in v zasebnosti, ali v sebi, niti slučajno ne bi. Na primer, če bi šla ena družba prijateljev, sošolcev skupaj na kavo in bi se pogovarjali o tem, kako je bedno, da obstaja ameriški zapor v Guantanamu, kako je grozno, ker jih tam mučijo in seveda so vsi tam brez da bi jim sodili. Vsi bi kimali, pritrjevali, res je res je, dokler ti ne dokažejo krivde, si nedolžen. Res se ena velika svinjarija dogaja. Morda čisto morda pa je kdo v tej družbi tak, ki vneto pritrjuje in se najbolj na veliko strinja, v sebi pa si misli:« kr naj zgnijejo tam, kaj pa se grejo terorizem, nekaj je že narobe naredil, sicer ga Američani ziher ne bi zaprli, a to je pa prav, da so raztreščili cel WTC in ne vem koliko ljudi je umrlo, in prekleti muslimani, še pri nas bi zgradili džamijo, valda, da bodo se še tu zbirali. Gojišče bodočih teroristov, lej samo kaj delajo s svojimi ženskami, naj zgnijejo na Kubi ali kjerkoli že so.« Vem, predsodek za predsodkom in brez skrbi, da si to marsikdo pri sebi misli in brez skrbi, da marsikdo to tudi morda na glas pove, čeprav jaz se ne gibam v družbi, ki bi podpirala take zadeve, a nikoli se ne ve. So me ljudje že marsikdaj presenetili. S svojimi mnenji. In besedami. In tudi konkretnimi dejanji. Rasistične, ksenofobične, homofobične vrste. Brez skrbi. Veliko se jih najde. In zato samo zato mi je jasno, zakaj institucija, kakor je Guantanamo zapor, sploh lahko obstaja, dandanes, po vseh morijah 1. in 2. svetovne vojne, koncentracijskih taboriščih, holokavstu, genocidih po vsem svetu, etničnim čiščenjem itd etc. Zaradi posameznikov, ki vidijo zadeve na zgoraj opisan način. In ja, definitivno ima vsak pravico do svojega mnenja, toda v tako opevanih demokratičnih družbah, za katerega steber se ima ZDA, seveda, se pač ne bi smelo dogajati, da so ljudje zaprti nekje leta in leta, kjer ne da samo gnijejo brez sojenja in jih na grozovite načine psihološko in fizično mučijo, ravno tako leta njihove družin ne izvejo kje so, kaj se jim je zgodilo, in komaj nedavno so se začela prva sojenja tam priprtim posameznikom. To se ne bi smelo dogajati in PIKA. Mnenja gor ali dol, vseeno kaj si kdo o tem misli, to je PRAVNO nedopustno. Da ne govorimo o vidiku človečnosti, ki se je žal razblinja v kapitalističnih mrežah dandanašnjega globalističnega sistema, v katerega smo vpeti vsi. To je torej država, ki takorekoč izvaža demokracijo v druge države, ki jih skuša »osvobodit«, torej v bistvu kolonizirat in narediti po svoji meri? Ja sej, potem pa se v bistvu ničemer več ne moremo čuditi. Ker ravno miselnost v smislu, ziher je slab človek, morda celo terorist, ker je musliman, katera izhaja iz vsakega posameznika posebej, ki tako misli, ravno zaradi tega je Guantanamo možen in se dogaja. In se še bo, dokler se nekaj ne premakne v glavah ljudi. In zato podpiram organizacije, kot je Amnesty International, kjer s svojimi akcijami, v katerih ljudje ne vidijo vedno učinka ali koristi za kogarkoli, premikamo gore, ko osveščamo ljudi. Ko povemo ljudem: lej to in to se dogaja, poglej, on je bil tam zaprt 5 let, lej, poglej si ta filmček, preberi njegovo knjigo. In pridi na okroglo mizo, se bomo pogovarjali, lahko ga kaj vprašaš. Tudi tako bomo spremenili svet, in če s tem vsaj za miljoninko procenta pripomoremo k zaprtju te neverjetno razčlovečene institucije v Guantanamu in če bomo s tem prepričali, kako je vse to zelo narobe, vsaj enega izmed 120 obiskovalcev, kolikor jih pričakujemo na okrogli mizi v Cankarjevem domu, smo naredili tisti tektonski premik, ki bo tudi to morijo nekega čudovitega dne potisnil za zidove mračne svetovne zgodovine konca 20. in začetka 21. stoletja.

Polona Jaunik, prostovoljka

Živimo v čudnem času, ko imajo skoraj vsi (ja, tudi najvišji predstavniki oblasti) malodane vseskozi polna usta ‘varovanja človekovih pravic’ – čeprav jih prav v tistem trenutku zagotovo nekje v svetu, morda pa celo v sosednji ulici, resničnost postavlja na laž. Nekomu preti usmrtitev, morda celo po nepoštenem sojenju. Moški je pretepen, ker ima rad drugega moškega. Ženska ponovno pojasnjuje, da se je zaletela v vrata. Morda so prav zdaj rekrutirali novega najstnika, mu potisnili puško v roke in ga pognali v boj. Koliko jih trohni v ječi, ker imajo neko svoje prepričanje, ki so ga nenasilno izrazili na glas. Ljudje so bili izbrisani iz registra stalnih prebivalcev, oropani vrste človekovih pravic, malodane izničeni v obstoju in prisiljeni v životarjenje, pa… Če pogledamo tako, se besedna zveza ’spoštovanje človekovih pravic’ zdi precej cinična.

Je torej moderno varovanje človekovih pravic uspešno?

Če bi bila človek, bi 10. decembra letos Splošna deklaracija človekovih pravic upihnila 60 svečk na torti. Pa verjetno bi ji vsi peli hvalnice, kot bi se spodobilo za nekoga, ki je toliko dosegel v svojem življenju. V slovenski Amnesty vas vabimo, da deklaraciji za rojstni dan na naši spletni strani podarite svoj glas podpore in se tako pridružite globalnim starešinam, zbranim okoli Nelsona Mandele.

Čeprav se vsi, ki smo malo ‘indoktrinirani’ v gibanje za človekove pravice, zavedamo pomena splošne deklaracije, ki je nekakšen temeljni kamen modernega varstva človekovih pravic, je vseeno včasih trd oreh prepričati ljudi, da ima smisel podpreti deklaracijo na tak simboličen način. Zakaj bi torej to naredili? Ali ima smisel (še posebej glede na uvodni odstavek)? Naj poskusim odgovoriti.

Moderno varovanje človekovih pravic z deklaracijami, konvencijami, sodišči je nastalo na pogorišču druge svetovne vojne. Takratne grozote so spodbudile države k razmisleku, da so potrebna neka skupna načela spoštovanja človekovih pravic. Splošno deklaracijo človekovih pravic so po dolgih in napornih usklajevanjih sprejeli na zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov 10. decembra 1948. Njen sprejem je podprlo 48 držav, nobena ni bila proti, vzdržalo pa se jih je 8 (ups, med njimi tudi Jugoslavija).

Deklaracija sama po sebi ni zavezujoča za države, je nekakšna moralna zaveza. A iz nje sta zrastla dva zavezujoča mednarodna pakta (o državljanskih in političnih pravicah ter o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah). Ta dva pa sta veljavna za vse pogodbenice!!

Amnesty International v svojem letnem poročilu vsako leto objavi seznam okoli 150 držav, v katerih se kršijo človekove pravice. Toda, kakšen bi šele bil svet, če se ne bi zavedali pomena in nujnosti varovanja človekovih pravic? Če ne bi bilo možnosti, da se odgovorne za kršitve človekovih pravic kaznuje, da se žrtvam da vsaj odškodnino, saj dejanj nikoli ne bo mogoče izničiti, da se ljudi osvesti in uči o človekovih pravicah. Ali bi bile možne dobre novice o vedno več državah brez smrtne kazni ali o tem, da predobravnavni senat Mednarodnega kazenskega sodišča preučuje predlog za aretacijo sudanskega predsednika?

Kljub vsem oviram na poti je naša moč v tem, da nas je vedno več – ljudi z vsega sveta – ki verjamemo v to, da smo soodgovorni za boljši svet in da moramo k temu prispevati. Verjeli ali ne, svet spreminjamo tudi z miško, papirjem, svinčnikom… (mimogrede: to ponazarja tudi oglas Podpis, ki ga je za AIS brezplačno naredila agencija Pristop; oglas je na Zlatem bobnu prejel zlato nagrado, nedavno pa se je uvrstil še med zmagovalce mednarodnega festivala Cresta v New Yorku; oglejte si ga na tej povezavi)

Da se vrnem spreminjanju sveta tudi s simboličnimi potezami. Potem ko smo po vsem svetu zbrali dober milijon fotografij ljudi, ki so zahtevali, da se trgovina z orožjem mednarodno pravno nadzoruje, zdaj Združeni narodi pripravljajo ustrezno konvencijo. Naš glas je signal predstavnikom oblasti! Naj bo vaša podpora Splošni deklaraciji človekovih pravic na tej povezavi signal državam vsega sveta, da nas človekove pravice zanimajo in skrbijo in da jim bomo gledali pod prste pri njihovem spoštovanju! Vaše podpise bomo spravili v malho podpisov z vsega sveta, ki jih zbirajo globalne starešine Eldersi.

Vabim vas tudi, da v prihodnjem tednu obiščete predavanja o različnih vidikih deklaracije na slovenskih fakultetah (poglejte si urnik)

Prihodnjič pa o tem, da tudi slovenska Amnesty praznuje 10. decembra – in sicer 20 let svojega delovanja. Vlado Kreslin nam posveča koncert, pripravljamo razstavo, na Prešernovem trgu bo zaplapolalo 1000 svečk….

Metka

Letos sem imel privilegij biti udeleženec letošnje ponosa v Rigi, kjer so še kako živi spomini na nasilno leto 2006. Takrat so horde protiprotestnikov iz gibanja No pride (krščanski fundamentalisti, ultra-nacionalisti in neo-nacisti) obkolile hotel Reval, v katerega so se zatekli udeleženci parade ponosa. Protiprotestniki so nadzirali in križarili po ulicah okrog hotela. Pri tem so iskali geje in lezbijke, da bi jih lahko napadli. Vsak mimoidoči, ki je vsaj malo izgledal “podoben” geju ali lezbijki, je bil deležen šikaniranja ali fizičnega napada. Policija je ob strani vse skupaj zgolj nemo opazovala. Vsega tega sem se spomnil, ko sem pisal članek za Amnestyjevo revijo Amnesty Akcija - ker pa sem bil tam prostorsko omejen, sem se odločil daljši opis letošnje parade podati na blogu.

Parada ponosa v letu 2007 je bila v primerjavi z letom prej bolj “strpna“, udeleženci so bili deležni “zgolj“ verbalnih napadov, protiprotestniki pa so vanje metali različne predmete ter jajca. Pred parado sta bili v parku odkriti dve eksplozivni telesi domače izdelave.

Riga 2008

Letošnjo parado je, tako kot prejšnja leta, priredila organizacija MOZAIKA, skupaj z AI ter še nekaterimi NVOji. Mozaika je trenutno edina LGBT organizacija v Latviji, maloštevilna, kot je, pa deluje izključno na območju Rige. Uvodni sestanek AI-ja v konferenčni dvorani hotela Albert, dan pred samo parado, se je pokazal kot pravo pravcato zasedanje kriznega štaba. Kot da gremo v vojno območje, ne pa na neke miroljubne proteste.

Vsaka parada ponosa je pri prebivalcih sprejeta kot provokacija in to vzdušje močno pomagajo vzdrževati mediji. Predstavniki AI so nam zabičali, naj nikar ne kažemo sredincev, v primeru fizičnega spopada pa naj nekako raje poskušamo s telesom zaščititi svojega ubogega buddya, ki bi ravno utegnil prejemati brce, kot pa da bi se aktivno spopadli z napadalci (da se ne bi v medijih pojavila fotka amnestijevca s pestjo, počivajočo na obrazu nedolžnega Latvijca, ter z mastnimi naslovi: “Tuji geji pretepajo naše fante“. Poljubljanje na paradi sicer ni bilo prepovedano, a tudi to dejanje štejejo kot provokacijo.

Parada je potekala vzdolž glavne reke v Rigi, Daugave. Enokilometrski nabrežni pas je bil že dan pred parado popolnoma zablokiran. Do tega območja je sicer običajno mogoče priti skozi neštete uličice, ki na obrežje silijo iz starega mestnega jedra, Vercige. Tudi te so bile zaprte, z izjemo dveh prehodov, za katera smo vedeli samo policija in protestniki.

Iz varnostnih razlogov smo se iz hotela do prizorišča odpravili v skupinah po tri do deset, pri tem pa uporabljali različne poti do dveh vstopnih točk. Skupine so bile namenoma mešane, tako po spolu kot barvi kože.

Paradni dan je bil krasen, sončen, ne prevroč ter z rahlim vetrom, ob tisti široki reki z galebi, ki me je spominjala na morje. Na samem prizorišču smo si nadeli rumene amnesty majčke. Elin, moja buddy iz otočja Føroyar, mi je pomagala nositi mavrično zastavo. Pohod se je končno začel. Štartali smo pri cerkvici, točno na tistem mestu, kjer so se leta 1991 odvili govori v podporo latvijski samostojnosti. Ta prostor je bil izbran prav iz tega razloga, vendar pa simbolika ni bila opažena. Manjkali so namreč gledalci. Policija je za nas vzpostavila hermetično zaprto območje, stran od oči javnosti.

Protiprotestniki so ostali zadržani za barikadami, tako da nas niso mogli fizično napasti. A so se strateško zatekli k maškaradi. Nekateri so si bili nadeli bele zaščitne obleke z oznakami za biološko nevarnost, spet drugi pa so se bolje počutili preoblečeni v kondome, pse in piščance. Na zadnjicah so pri tem imeli našite dovolj razpoznavne napise. O terminu normalnost, dovolj bodi!

Končno smo, veseli, začeli marširati. Glasno smo žvizgali ter vpili Gay-rights-are-human-rights ter We-are-all-the-same. Tako osvežujoče je bilo, na takih uličnih akcijah mi je vedno prijetno. Sledeč nabrežju reke smo se kmalu, v razdalji kakih sto metrov, približali ograji, kjer so stali protiprotestniki. Koža na roki mi je instiktivno odrevenela, pa se teh ljudi, vsaj zavestno, niti malo ne bojim. Zares nemarno so se drli na nas! No pride, no pride!! Mi jim seveda nismo ostali dolžni, We-want-human-rights!! Njihov glas je bil močnejši, bolj ubran. Očitno jih je bilo precej več na kupu. To njihovo vpitje se me vsekakor je dotaknilo, res sem bil besen. Le kaj jim daje pravico tako dreti se na nas. In name!

Na teh protiprotestniških barikadah je bilo mogoče opaziti še eno zanimivo stvar. Z ramo ob rami so si stali ruski ter latvijski nacionalisti, ki se sicer sovražijo. Torej sta Amnesty in Mozaika vsaj za en dan uspela narediti nekaj pozitivnega, napredek v medkulturnem dialogu v Latviji! Popoln uspeh!

Pohod smo potem zaokrožili do izhodiščne točke, kjer so se zvrstili govori Amnestija, Mozaike, neke nevladne afriške organizacije in drugih. Protiprotestniki so nam medtem poskušali zablokirati edina peš-izhoda iz območja parade, vendar smo bili mi pametnejši. Organizirane smo imeli štiri avtobuse, ki so nas odpeljali iz okupirane cone in odložili na varnem mestu ob železniški postaji. Zopet smo zavzeli nevidno mesto v naši družbi.

Parada je bila končana, na olajšanje nas vseh. Na popoldanskem brejnstormingu v hotelu smo jo ocenili kot uspešno. Protestnikov je bilo sicer nekaj manj kot prejšnje leto, a kljub temu je bila to prva parada v Rigi na ulicah. Udeleženci smo parado doživljali z različnimi občutki. Izredno veselih in zadovoljnih nas je bila kaka tretjina. Ostali smo se počutili bolj mešano: navdušenje, relaksacija, strah.

Riga 2009?

Strinjali smo se, da je s pripravami treba začeti takoj, že naslednji teden. Prihodnje leto bo akcija vse-baltska, torej tudi v Litvi in Estoniji, in ne več izključno stvar Latvije.

Amnestijevci smo bili enotnega mnenja, da bo naslednje leto potrebno storiti korak naprej. Na letošnji paradi smo bili popolnoma izolirani od javnosti, naslednje leto na kaj podobnega ne želimo več pristati. Prebivalci Rige, razen skrajnežev seveda, morajo do nas imeti prost dostop. Od policije bomo zahtevali ustrezno zaščito, ampak tokrat resnično na javnem prostoru, z možnostjo organiziranja kakega koncerta v samem jedru starega dela mesta.

Za zaključek, Brian iz Mednarodnega sekretarita je povedal, da je bil današnjo podobo prekomerno zaščitene parade v Rigi mogoče videti v Londonu pred 20 leti. Danes je London prizorišče verjetno največje in najmanj policijsko varovane parade ponosa na svetu. Predstavnico Mozaike, Evito Goša, je ob številki - 20 let - kar streslo. Toliko časa bojo morali še čakati, ali kaj?! Jim v Amnestiju lahko to številko pomagamo vsaj prepoloviti?

Janez, prostovoljec AIS

»Osvoboditev novinarja Šija Taoja.« To je ena od želja, ki so zbrane na 70 metrih blaga. Na to blago smo v slovenski Amnesty zbirali želje ljudi za pozitivno zapuščino olimpijskih iger za človekove pravice na Kitajskem. Olimpijske igre (OI) preveva etični duh, ta pa je še posebej pomemben tudi za človekove pravice. Ljudje si zato želijo, da bodo imele OI dober vpliv tudi na spoštovanje človekovih pravic. Omenjeni trak iz blaga bomo predali kitajskemu veleposlaništvu jutri, 1. julija. Vas zanima več o predaji, na katero ste seveda vabljeni – dobimo se ob 15. uri na Prešernovem trgu v Ljubljani? Pa zakaj je Ši Tao pristal v zaporu zaradi poslanega e-sporočila?

Trak iz blaga z željami ljudi za dobro zapuščino OI za človekove pravice bomo pred predajo pokazali na pohodu od Prešernovega trga v Ljubljani (zberemo se ob 15. uri) do kitajske ambasade na Koblarjevi ulici. Več informacij.

Različni predstavniki kitajskih oblasti so se sami večkrat zavezali, da bodo OI imele ‘dobre’ posledice tudi za človekove pravice. Kaj bi lahko to konkretno pomenilo? Recimo, da bi izpustili zapornike in zapornice vesti. To so ljudje, ki so zaprti zgolj zaradi svojih političnih, verskih ali drugih nazorov, ki niso uporabljali ali zagovarjali nasilja. Zapornik vesti je na primer omenjeni novinar Ši Tao, ki so ga zaprli, ker je poslal elektronsko sporočilo o nekem vladnem navodilu za novinarje v ZDA.

Aprila 2004 je Ši Tao preko svojega e-predala na Yahooju poslal sporočilo spletni strani s sedežem v ZDA, v katerem je povzel vladno sporočilo glede 15. obletnice vojaškega zatrtja demonstracij na Trgu nebeškega miru. Aprila 2005 je bil obsojen na 10 let zapora, ker je “nezakonito preskrbel državne skrivnosti tujim entitetam”. Trenutno je v zaporu. Podjetje Yahoo je zagotovilo osebne informacije o imetniku računa za elektronsko pošto, kar je bilo kasneje uporabljeno kot dokaz za njegovo obsodbo.

Amnesty International pred olimpijskimi igrami poziva k celovitim reformam na 4 ključnih področjih, ki so povezane z osrednjimi olimpijskimi vrednotami in ohranitvijo človeškega dostojanstva. To so:

Svoboda govora: zagovorniki človekovih pravic so žrtve samovoljnih pridržanj, ustrahovanja in nadlegovanje. Ye Guozho je bil decembra 2004 pridržan in obsojen na 4 leta zapora zaradi “prepiranja in povzročanja težav”, potem ko je zaprosil za uradno dovoljenje za javno demonstracijo proti domnevnim prisilnim izselitvam v Pekingu.

Pridržanja brez sojenja: da bi očistili Peking pred OI, se je še razširila uporaba pridržanja brez sojenja, imenovana prevzgoja skozi delo. Gre za administrativni pripor, ki ga z namenom kaznovanja naloži policija – brez obtožbe, sojenja ali sodne presoje.

Spletna cenzura: ‘veliki kitajski požarni zid’ postavlja pod vprašaj zaveze države o ‘popolni svobodi medijev’. Opazovalci ocenjujejo, da obstaja spletna policijska sila s 30.000 pripadniki, ki se ob pomoči zahodne tehnologije posveča nadziranju spletnih strani in elektronske pošte.

Smrtna kazen: na Kitajskem usmrtijo največ ljudi na svetu. Smrtna kazen je predvidena za okoli 68 kaznivih dejanj, vključno z nenasilnimi (davčna utaja, poneverjanje, jemanje podkupnin in nekatera kazniva dejanja, povezana z drogami).

Wang Wei, generalni sekretar odbora za pridobitev OI v Pekingu, je izrazil prepričanje, da bo gostovanje OI dobro ne le za kitajsko gospodarstvo, ampak tudi za izboljšanje spoštovanja človekovih pravic. Da bodo OI izboljšale razmere na področju človekovih pravic na Kitajskem, je menil tudi Jacques Rogge, predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja.

V tem duhu bomo jutri predstavnikom kitajskega veleposlaništva predali vse želje, ki smo jih zbrali na trak želja. Tako kot za medaljo se je vredno in treba potruditi tudi za človekove pravice. Zanje si želimo zlato.

Metka, Amnesty

Ta teden je verjetnost dežja za soboto, 14. junija, nihala od 20 do 40 odstotkov. Tega nisem spremljala iz čistega dolgočasja ali ker bi imela nenavadne hobije, ampak ker gre za enega od podatkov, ki človeka obsedajo, ko pripravlja dogodek na prostem. V AIS namreč jutri dopoldne v Parku Tivoli pripravljamo športno-aktivistične dejavnosti ob spremljavi glasbe pod sloganom Peking 2008: Zahtevamo zlato za človekove pravice. Pridite: obljubljamo tek, simboličen skok čez ovire, izpuščanje zapornika vesti iz kletke, podpisovanje peticij, žigosanje traka želja ter glasbo Smurglesov, Bobnars United ter djane House Wife. Prireditev bosta povezovala Igor E. Bergant in Jadranka Juras. Fino bo! Pa vreme bo držalo.

Dan bomo začeli s tekom v dveh težavnostnih stopnjah (5 in 10 km). Na registracijo (na kotalkališče) ste vabljeni ob 8. zjutraj, začetek teka je ob 9. Prijavnina je 5 evrov. To bo prav poseben tek, saj se bo teklo za zapornika vesti Yanga Tongyana, ki služi 12-letno zaporno kazen zaradi ‘prevratništva’. Obsodili so ga, ker je s svojim pisanjem podpiral politične in demokratične spremembe na Kitajskem.

Povabili vas bomo k simboličnemu skoku čez ovire, ki bodo predstavljale 4 področja kršitev človekovih pravic: smrtno kazen, nepoštena sojenja in administrativna pridržanja, cenzuro ter oviranje dela zagovornikov človekovih pravic.

Žigosanje traku želja: naš cilj je zbrati 100 metrov blaga, na katerega ljudje odtisnejo žig z napisom ‘olimpijska zapuščina’ in zraven dopišejo svojo željo, kakšna naj bi bila pozitivna zapuščina za človekove pravice. Celoten trak bomo v sredo, 18. junija, predali predstavnikom kitajskega veleposlaništva v Sloveniji kot posebno velikansko peticijo. Vabljeni: pripravljamo pohod od Prešernovega trga do veleposlaništva; na pot krenemo ob 15. uri.

Po skakanju in žigosanju boste v ravno pravem razpoloženju, da se usedete v kletko in se postavite v vlogo zapornika vesti: naslednji obiskovalec-obiskovalka pa vas bo ‘rešil’, tako da bo prevzel vaše mesto. S tem hočemo simbolično pokazati, da je včasih potrebno le malo napora, da nekomu pomagamo. Ta majhen napor boste lahko pokazali že na naslednji stojnici, kjer bomo imeli 8 primerov peticij, s podpisom katerih se boste lahko zavzeli za zapornike vesti in zagovornike človekovih pravic. Informacije o njih najdete na naši posebni spletni podstrani.

Za konec pa si lahko kupite še listek z nagradnim vprašanjem in stisnete pesti, da boste izžrebani: glavna nagrada je polet z balonom!

Sliši se dobro, kajne? Upam, da se vidimo.

Naj tudi končam z vremenom. V trenutku mešanice jeze-žalosti zaradi vseh obetov dežja sem klicala na agencijo za okolje (take močne mučne občutke ni dobro potlačiti ) Z najboljšimi nameni, da prebijem led, sem prijazni gospe, ki se je oglasila, rekla, da bi rada naročila lepo vreme za soboto. Ja, saj bi lahko vedela: star hec. Ki se ga očitno marsikdo domisli in gnjavi uboge ljudi na agenciji. Skratka, da mi ne bi odložila slušalke, sem morala zelo pohiteti razlagati, kdo sem in da kličem iz čisto resne organizacije za človekove pravice, ki pripravlja dogodek na prostem in bi rada vedela … khmm … ali lahko dobi lokalno vremensko napoved za ljubljanski Tivoli. Na koncu sem dobila številko dežurne meterološke službe

Vabljeni! Mi bomo tam: tudi kakšna kapljica dežja nas ne bo pregnala.

Metka, Amnesty