Amnesty International Slovenije

Napisal: Max Tucker, kampejner Amnesty International za Južni Kavkaz in Ukrajino

Pred letom dni so se oblasti zoperstavile seriji mirnih protestov proti vladni represiji v Azerbajdžanu s surovo silo. Zatrtje protestov je vodilo v zapor za 17 aktivistov in političnih osebnosti, med njimi jih 14 ostaja za zapahi še danes.

Kmalu zatem, 14. maja, je azerbajdžanska pesem Running Scared zmagala na Evroviziji, s čimer je država dobila pravico do gostiteljstva tekmovanja v letu 2012.

Šlo je za dvojno ironijo.

Najprej: tekmovanje za pesem Evrovizije slavi svobodo izražanja in ga vodi Evropska radiodifuzna zveza (European Broadcasting Union - EBU), organizacija, ki trdi, da se zavzema za medijsko svobodo. A Azerbajdžan je eno najhujših okolij za medije in svobodo izražanja v Evropi.

Drugič: naslov pesmi Running Scared (Prestrašen bežim) je ravno to, kar smo videli delati veliko mirnih protestnikov, ko smo obiskali državo nekaj tednov pred tem – saj so jim sledili policisti s ‚težko roko’.

Organizatorji Evrovizije so pridobili obljubo predsednika vlade Azerbajdžana, da bo svoboda medijev med tekmovanjem zajamčena – obljuba brez vrednosti za običajne prebivalce, ki si preteklih 20 let prizadevajo za svobodo govora in življenje v ozračju brez strahu.

Predstavniki Evrovizije so zavrnili skrbi skupin za človekove pravice kot ‘politične’ in tako ne njihova skrb. Verjamemo, da bi morala biti skrb vsakogar, če se kadarkoli in kjerkoli posega v temeljne pravice kateregakoli človeškega bitja.

Azerbajdžanska vlada je porabila milijone dolarjev za pripravo na Evrovizijo 2012 in je zelo zainteresirana za to, da je dogodek uspeh. EBU ima zato priložnost, da vlado zaprosi za več kot le začasno premirje v njeni kampanji proti svobodi izražanja.

Pozivamo vse podpornike svobode izražanja, da se obrnejo na organizatorje Evrovizije in jih prosijo, da od azerbajdžanske vlade zahtevajo ukrepanje, ne le besede. Želimo si, da bi EBU javno pozvala k izpustitvi 14 zapornikov vesti in obsodila preganjanje tistih, ki kritizirajo vlado.

Uveljavite svojo svobodo izražanja:

Twitter: pošljite Evroviziji in predsedniku Aliyevu sledeči tvit:

#Eurovision celebrates free expression. @Eurovision must demand @presidentaz for free expression for all in #Azerbaijan http://bit.ly/freeazn

Hey @Eurovision – ask @presidentaz for the release of 14 peaceful protesters in #Eurovision host #Azerbaijan http://bit.ly/freeazn #freeaznow

Tell @Eurovision – this isn’t politics, it’s basic human rights. #freeaznow http://bit.ly/freeazn

Join me on the #freeaznow campaign for free expression in #Azerbaijan. Find out how here http://bit.ly/azaction

Facebook: na predsednikov zid napišite sporočilo in pozovite k izpustitvi 14 zapornikov vesti, ki so od lani v zaporu:

https://www.facebook.com/prezident.ilham.aliyev

Prosite organizatorje Evrovizije, naj zahtevajo od predsednika izpustitev 14 zapornikov vesti:

https://www.facebook.com/EurovisionSongContest

Kliknite za več informacij.

Zadnji film iz tekmovalnega sklopa na 14. Festivalu dokumentarnega filma, ki ga predstavljamo, je Mafrouza. Kaj Mafrouza sploh je, pa v zapisu naše prostovoljke Maje.

“Beseda Mafrouza je za mnoge samo nek neznan pojem, nič drugega. Če že kaj, spominja z zadnjimi nekaj črkami na grški “ouzo”. Vendar pa se je znašla na seznamu na tem blogu, torej mora očitno to biti tudi dokumentarec. Nekako slutim, da ta ne govori o alkoholu. Zdaj, ko vem, kaj je, si lahko to ogledam.

Začne se s prikazi utesnjenih uličic, širokih največ en meter, skozi katere se sprehaja kamera za dvema moškima. Eden od njiju je tujec, se ne spozna v tem uličnem labirintu, drugi je domačin, ga vodi naprej, naprej, naprej. Prvi je arheolog na raziskovalni odpravi, domačin Imam ga pripelje v svoj dom. Njegovo bivališče je temna, utesnjena votlinica v gruči starih, skupaj nametanih, druga v drugo zlivajočih se kamnitih zgradb. Tla so zbita zemlja, vlažni, goli zidovi brez oken, nekaj kosov starega, majavega pohištva – to skoči v oči, ko stopita v njegovo domovanje. Vse to razsvetljuje nekaj centimetrov svetlobe, ki pada na tla skozi vrata in šibka svetloba žarnice, ki visi s stropa. Zdaj se seveda vprašam, kaj tu počne arheolog. Le kaj išče nek Francoz tu, ki se sploh ne zna sporazumevati z domačini? Skupaj z Imamom si ogledujeta nekakšne načrte, risbe, z dlanmi iščeta nekaj po stenah. Le kaj bi to lahko bilo? Sčasoma se skozi njun pogovor razkrije, kaj tam počne francoski arheolog. Očitno Imam ne živi samo v neki votlinici v nekem revnem barakarskem naselju, temveč spi, je, gleda televizijo, vabi prijatelje na obisk v starodavnih sobanah iz antike. Kjer zdaj živi na stotine ljudi v podobnih domovanjih, v bedi in revščini, v temnih, kamnitih, golih “jamah”, so se nekoč sprehajali prebivalci starodavne Aleksandrije. Izkaže se, da je bilo ozemlje, ki zdaj nosi ime Mafrouza, nekoč zadnje počivališče umrlih, nekropola. Nevedna in “vržena” v te scene, se s kamero sprehodim z moškima naprej, ko iščeta še druge ostanke veličine iz preteklosti. Edino, kar je še ostalo veličastno, so debeli zidovi, ki sosesko razkosavajo na ozke ulice z nešteto ovinki in odcepi. Vse ostalo, kar jima uspe najti, je beda sedanjosti. Kupi smeti, mlake sumljivo čudnih barv – to zdaj “počiva” na ulicah Mafrouze. Zadnji dvomi so razpršeni: Mafrouza je barakarsko naselje, počivališče zavrženih in odrinjenih. Na tej točki spoznam tudi, da to ni film o lovu na sijajno preteklost in njene zaklade, temveč prikaz mizerne sedanjosti.

Brez govorca v filmu, vsenavzočega glasu, ki bi me spremljal, z umirjenim glasom podučeval o situaciji, tamkajšnjem življenju, si moram zgodbo sestaviti sama. Scena se kmalu zamenja. Dan se, kot vedno, tudi tokrat prevesi v noč. Če je podnevi izgledalo naselje zmajano, osiromašeno, odljudno, se ponoči spremeni v še temnejše, a žive, glasne soteske, po katerih se pretakajo množice ljudi, kjer se glasovi povzpenjajo drug nad drugega, kjer smeh in glasba odmevata s poprej tako hladnih, golih zidov. Noč prebudi prebivalce Mafrouze. Zgleda, kot da so se celotne četrti zbrale skupaj na tistih nekaj ulicah, ki so širše od enega metra, in se razplamtele v kričoče, plešoče množice. Dogajanje me spominja na “stand-offe” raperjev, dvoboje v improviziranem nizanju rim in smiselnih (pogosto tudi zbadajočih) verzov. Prav tako se namreč dva moška pred zbranim občinstvom, ob spremljavi bobnov in krikov, merita v kovanju besed. Zbadajoče opazke, ki si jih drug drugemu mečeta pod noge, so zame nekaj popolnoma novega in zabavnega. Pa naj še kdo reče, da je pesem samo pesem. Nekaj teh v trenutku nastalih kitic me poduči o Mafrouzi več, kot bi me marsikatera knjiga. Izkaže se, da smo priča poročnemu slavju. S to sceno se zame spremeni celoten dokumentarec.

Z le malo vednosti in pričakovanj, o čem film sploh govori, in uvodom, ki govori o prednikih četrti, velikemu “mestu mrtvih”, se s to zabavo začne zgodba o Mafrouzini sedanjosti. Ta ni hladna kot njeni udušljivi zidovi, ali mrtva, kot tisti, ki počivajo pod njo, temveč kar kipi od življenja. V stotinah teh “votlinic”, majhnih, z ljudmi natrpanih, odljudnih prostorih živijo družine, ljudje, ženske, moški, otroci, mladostniki, vsak s svojo zgodbo. Nekaj jih spoznam skozi molčeče oči kamere. Različni so, vsak živi drugače, razmišlja drugače, počne druge stvari, vendar jim je skupna ena stvar: trma. Zagrizeno vztrajajo in se nekako, kljub vsej bedi, ki jih obkroža, prebijajo skozi dneve. Mafrouzčani neutrudljivo kljubujejo obupu s praznovanjem življenja – nekaj, kar bi si lahko mi vedno znova vzeli za zgled.

Mafrouzo si na Festivalu dokumentarnega filma lahko ogledate v nedeljo, 25. 3., ob 11.00 v Kinodvoru in v sredo, 28. 3., ob 18.15 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma. K ogledu filma smo povabili tudi slovenske osnovno- in srednješolce – ogledalo si ga bo več kot 250 mladih, ki bodo nato v šolah pisali solidarnostna pisma ali pripravili javno akcijo v podporo prebivalcem slumov.

Litovski dokumentarni film Barzak je film o čakanju in bolečini, “ki prihaja od znotraj in počasi razžira človeka”, kakor se je izrazil režiser Mantas Kvedaravicius. Njegova kamera se osredotoča na čečensko družino, ki že devet let čaka na novice ruskih oblasti o usodi izginulega sina; zaradi proruskih oziroma terorističnih dejavnosti naj bi ga ugrabili, mučili in ubili. Naslov filma pomeni mejo med živimi in mrtvimi, prag med obema svetovoma, ki pa ne pripada nobenemu. Film bo na Festivalu dokumentarnega filma na sporedu v četrtek, 22. 3., ob 17.30 v Kinodvoru in v sredo, 28. 3., ob 17.00 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.

Naš prostovoljec Rok je po ogledu filma zapisal:

»Barzakh je prag med svetom mrtvih in svetom živih. Ločuje ju, vendar ni nobeden od njiju. Tisti v njem niso ljudje s tega sveta, ki lahko jedo in pijejo. Tisti v njem nimajo možnosti, da bi bili nagrajeni ali kaznovani za svoja dejanja.«

Litvanec Mantas Kvedaravičius se v svojem režijskem prvencu s kamero poda v čečensko mesto, ki počasi izgublja zunanje znake vojne z Rusi pred leti. Vrstijo se gradnje in prenove, ulice so mirne in vsakdanje življenje na videz poteka nemoteno. Pred nami se vrstijo podobe čečenskega vsakdana – kuhanje, druženje, poročna slavja, ki pa slabo prikrivajo grobe kršitve človekovih pravic, ki so jih deležni ljudje na tem koncu sveta.

Hamdan Mastaev je pred skoraj natanko štirimi leti zapustil svoje stanovanje in se nikoli več ni vrnil. Mnogo prič je videlo, da so ga odpeljali pripadniki vojske, vendar poizvedovanja, prošnje, peticije in apeli na tožilstvo, ki je zadolženo za njegov primer, vedno znova dajo enak odgovor: »Hamdan je živ in se  bo vrnil.«

Vprašanje pa je, če je za njega sploh bolje, da je živ in da se bo nemara vrnil. V filmu je namreč podana zgodba še enega Čečena, ki je doživel grozljivo izkušnjo z ruskim zaporom, no, z mučilno celico, in ne mine noč, da se ne bi pretresen spominjal tistih dni.

Kaj je bolje? Preživeti in se vrniti ali biti ubit? Kaj je bolje za svojce? Kako bo mati sprejela vrnitev svojega sina, če ta pride nazaj v brazgotinah in z iznakaženimi udi? Kako bo sprejela novico o njegovi smrti?

Odgovor na zadnje vprašanje je verjetno še najbolj preprost – ne bo ga. V zadnjih letih je na tisoče Čečenov poniknilo v neznano in Hamdanov primer je zgolj simptom širšega bolezenskega pojava, ki pa ga nihče ne zdravi. Ljudje izginjajo in njihovi sorodniki leta in leta ostajajo v barzakhu, v negotovosti, v vicah, v brezciljnosti, kjer čakajo le to, da poštar morda končno prinese pismo. A poštarja ni nikdar, pa tudi če pride, ne pove nič novega, saj so edine novice, ki kaj štejejo, tiste, ki se jih da dobiti na ulici.

Dokumentarec naturalistično poda še eno v nizu zgodb, ki jih ne bi smeli več poslušati. Izginuli, desaparecidos, so pojav, ki vedno znova vznikne na vseh koncih sveta (tudi pri nas), kjer storilci še leta – ali pa nikdar – niso obtoženi, kaj šele obsojeni in kjer so označeni skupni grobovi že pravo razkošje. Mučenje, leta pridržanja brez obtožnice in izvensodni poboji nimajo opravičila, mrtvih ni moč vrniti med žive, toda lahko se vrne vsaj del življenja živim (ali bolje – še živečim) in se jih seznani s tem, kje počivajo njihovi bližnji. Zares velja: Onkraj grobov naj ne seže jeza sovražnikov.

Dokumentarec, ki je v švicarskem kulturno-političnem okolju sprožil kontroverzne polemike, prikazuje razmere v zaporniškem centru za ilegalne priseljence. Režiser Fernand Melgar, ki je tudi sam potomec ilegalnih imigrantov, je analiziral kontradikcije đšvicarske priseljenske politike. Priseljenci uživajo neke vrste nadzorovano svobodo, vendar se večina vseeno pripravlja na najhujše – izročitev matični domovini, kamor jih bodo pospremili na “posebnih letih”, čeprav jih v domovini najverjetneje čaka aretacija.

Na “posebni let” v okviru Festivala dokumentarnega filma lahko poletite v četrtek, 22. marca, ob 21.00 v Kinodvoru in v torek, 27. marca, ob 17.00 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.

Naša prostovoljka Sanja si je film že ogledala:

31. januarja sem prejela elektronsko pošto s povezavo do dokumenta organizacije United Against Racism z naslovom List of 15 551 documented refugee deaths through Fortress Europe Ta za čas od 1. januarja 1993 s pomočjo virov mnogih nacionalnih in mednarodnih organizacij in drugih javno dostopnih virov sistematično zbira podatke o smrtih migrantov in migrantk, ki so umrli na poti v Evropo; ko so prečkali meje posameznih evropskih držav; tistih, ki so zaradi hudih kršitev človekovih pravic umrli po tem, ko so jih evropske države vrnile nazaj v njihovo matično državo; tistih, ki so bili žrtve t. i. zločinov iz sovraštva v državah, v katere so prišli; naravnost osupljiv pa je tudi pogled na število samomorov v domovih za prosilce za azil, deportacijskih centrih in drugih ustanovah, v katerih so nastanjeni tujci. Danes, 16. marca, ko sem ponovno odprla navedeni dokument, je število smrti naraslo že na 16 136 (po stanju z dne 10. 2. 2012). Seveda gre tu le za dokumentirane smrti. Dokument, ki ga najdete na zgornji povezavi, je odlična iztočnica za pisanje o dokumentarcu Posebni let.

Dokumentarec Posebni let prikazuje življenje v enem izmed 28 deportacijskih centrov, v katere v Švici nastanijo migrante in migrantke, ki jih nameravajo izgnati iz države, v centru Frambois v Ženevi. Namesto besede nastanijo lahko uporabimo tudi besedo zaprejo, ker ti ljudje nimajo svobode gibanja. Zakon celo določa, da so lahko zaprti do dve leti. Že na začetku izvemo, da imajo le tri možnosti: da jih bodo izpustili na svobodo, da jih bodo poslali domov z rednim poletom, ali pa, da jih bodo, če se bodo upirali deportaciji, poslali v države, iz katerih prihajajo, s t. i. posebnim letom. Ta v praksi pomeni, da močno zvezane migrante in migrantke, ki jih o deportaciji obvestijo v zadnjem trenutku, da bi preprečili njihovo upiranje, v spremstvu policije in uslužbencev migracijskega urada vrnejo v njihove države na posebnih le zanje organiziranih poletih.

Kdo se znajde v teh centrih? Ne le prosilci za azil, katerih prošnje so bile zavrnjene, temveč tudi ljudje, ki so v Švici živeli več desetletij, si tam ustvarili družine, delali, plačevali davke, prispevke za socialno varnost, zdravstveno zavarovanje, a nimajo urejenega statusa, nekateri tudi ne osebnih dokumentov.

Dokumentarec se osredotoča predvsem na obdobje v njihovih življenjih, ki bi ga lahko opisali kot nekakšno obdobje čakanja. Čakanja na vrnitev nazaj v državo, kjer mnogi nimajo nikogar več, ki je mnogi ne vidijo več kot svojo domovino, v kateri nekateri niso bili že desetletja in nenezadnje, na vrnitev v državo, v kateri mnogim grozijo hude kršitve človekovih pravic zaradi njihove politične, verske, etnične ali druge pripadnosti. V tem obdobju si čas zapolnjujejo z medsebojnim druženjem, športnimi aktivnostmi in drobnimi opravili. Zgodbe posameznih migrantov prekinjajo posnetki sestankov osebja centra, ki razpravlja o posameznih zapornikih (četudi eden od njih pravi, da jih raje imenuje prebivalci centra, ne pa zaporniki, je struktura življenja v centru povsem podobna zaporu) in o načrtih za posebne lete.

Režiser, ki je tudi sam potomec ilegalnih priseljencev, je z osredotočanjem na izpovedi posameznih migrantov uspel pokazati na tisto protislovje migrantskih politik, ki v prevladujočih diskurzih o migrantih prav gotovo ni dovolj artikulirano: migrante prepogosto gledamo le kot osebe, ki naj bi zlorabljale sistem nove države, pri tem pa spregledamo njihov izjemen prispevek k blaginji, trgu delovne sile, pokojninskemu in socialnemu sistemu, v državah, v katere so prišli; ali pa jih vidimo le kot izvajalce tistih del, ki jih domače prebivalstvo ne želi opravljati, kot nekakšen začasen resurs, njihove človekove pravice (npr. do svobodnega gibanja, družinskega življenja, ipd.) pa se jim omejuje. Zakaj? V dokumentarcu večkrat slišimo v zadnjem desetletju skoraj že vseprisotno besedo: varnost. V imenu varnosti se zapira ljudi, ki niso zagrešili nič drugega razen tega, da so iskali boljše življenje oziroma zbežali pred kršitvami človekovih pravic in v imenu varnosti se uporablja skrajne ‘zaščitne’ ukrepe (npr. močno zvezanje oseb, ki jih pošljejo na posebne lete). Vendar pa gre pri vsej zadevi še za nekaj več: gre za tisti subtilni rasizem in nacionalizem, ki ga zahodne države uperjajo na tiste, ki jih vidijo kot fundamentalno Drug(ačne)e. Če ponazorim z besedami enega od zaprtih v centru: ‘gre za to, da smo iz tretjega sveta in zato se imate za superiorne’. In prav v tem kontekstu moramo brati tudi tragičen konec filma: enega izmed prebivalcev centra, ki so ga poslali na posebni let, so policisti premočno zvezali in je umrl. Izvemo, da gre že za tretji (dokumentiran) primer smrti v Švici, ki je posledica takih ekstremnih ‘varnostnih ukrepov’. Kar nas ponovno vrača na začetek tega pisanja in 16 136 ljudi, ki so neposredno ali posredno umrli zaradi vedno bolj omejevalne migracijske politike v Evropi.

Če si filma ne boste uspeli ogledati in/ali za več informacij o njem vam toplo priporočam ogled spletne strani www.volspecial.ch Tam izvemo med drugim tudi to, da so švicarske oblasti oblastem v Kamerunu izročile dokumentacijo enega izmed zavrnjenih prosilcev za azil, ki so ga v Kamerunu po deportaciji zaprli, da so Švicarji zakon, ki dovoljuje zapiranje migrantov, ki jim grozi deportacija, izglasovali leta 1994, četudi jih večina vsebine zakona sploh ne pozna, da so v centrih po zakonu lahko zaprti moški in ženske stari več kot 15 let, torej tudi mladoletniki, da lahko taki posebni leti trajajo tudi po 20 ur, ker se zaradi znižanja stroškov ustavijo v več državah, izvemo pa tudi, kaj se je po vrnitvi v matično državo dogajalo z nekaterimi posamezniki, katerih usode so predstavljene v dokumentarcu.

Prvi predstavljeni film iz sklopa tekmovalnih filmov, ki se na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma poteguje za nagrado AIS, je Fukušima: Nikogaršnja cona režiserja Toshija Fujiware. Cunami in nesreča v jedrskem reaktorju v Fukušimi marca 2011 sta že sprožila kopico dokumentarcev, Fujiwara pa tragedijo jemlje kot podlago za širše razmjišljanje o človečnosti, žalovanju, odzivanju na katastrofe in sodobni obsedenosti s podobami. Film si lahko ogledate v nedeljo, 25. 3., ob 21.00 v Kosovelovi dvorani Cankarjeva doma in v sredo, 28. 3., ob 17.00 v Kinodvoru. Kaj pa je po ogledu filma razmišljala naša prostovoljka Tina?

Na prvi pogled se zdi, da Fujiwarin dokumentarec Fukušima: Nikogaršnja cona ne sodi v tekmovalni del programa Festivala dokumentarnega filma, kjer AIS vsako leto razglasi zmagovalni film na temo človekovih pravic. Jedrska katastrofa, ki se je zgodila marca lani in je šokirala svet, je konec koncev v največji meri posledica naravne nesreče, čeprav je v resnici kombinacija delovanja potresa, cunamija in neustreznega upravljanja institucij s tveganji v jedrski elektrarni. Vendar ni namen tega bloga, tako kot ni namen dokumentarca, iskanje krivcev v družbi. Namen dokumentarca je pokazati tisto, kar je površnemu pogledu skrito.

Fujiwara nas v filmu najprej popelje skozi podobe katastrofe, ki so nam znane, jasno prikažejo uničenje in na katere smo nekako pripravljeni: vidno materialno razdejanje znotraj 20-kilometrske izključitvene cone, opustošenje, razbitine, razrite ceste. Zaradi medijskega poročanja, obilice informacij ter poplave vizualnih podob smo vajeni občutkov, ki se nam ob takšnih prizorih porajajo. Resnična vrednost Fujiwarinega pogleda na posledice katastrofe pa je v prizorih, ki gledalca popeljejo onkraj očitnega.

Pogled na nedotaknjeno naravo, potoke, polja, gozdove in živino, ki se sprehaja po travnikih, v prvem trenutku gledalca zavede, da pokrajina ostaja neokrnjena. Vendar se nato prikrade misel, da nad to lepo, mirno pokrajino visi nevidna senca – senca radioaktivnega sevanja. Ljudje, ki jih spoznamo v filmu, so bili primorani zapustiti ne samo svoje imetje, temveč tudi živa bitja, za katera so skrbeli, ter način življenja, ki so ga prevzeli od prejšnjih generacij in ohranjali za prihodnje. Eno leto po katastrofi leži teža sevanja nad ljudmi, živalmi in okoljem. Urejena polja postajajo divjina, otroška igrišča so zapuščena, narava si nazaj jemlje ceste. Gledalec se sooči s podobami katastrofe, ki je pravzaprav ne more videti.

Fujiwarin dokumentarec Fukušima: Nikogaršnja cona tako sodi v tekmovalni del programa festivala. Eno leto po jedrski katastrofi se družbenih posledic šele pričenjamo zavedati. Kot pravi Fujiwara, videti pomeni verjeti. Njegov dokumentarec nam ponudi možnost videti.

Leta 2006 je žirija Amnesty International nagrado za najboljši film na temo človekovih pravic – takrat še na LIFFu – podelila filmu Ofsajd priznanega iranskega filmskega ustvarjalca Jafarja Panahija in članice in člani AI smo imeli čast s Panahijem preživeti sproščen večer. Od takrat se je veliko spremenilo. Zgodila se je arabska pomlad. Milijoni posameznikov so zavzeli ulice Bližnjega vzhoda in severne Afrike ter z mirnimi protesti zahtevali spremembe na političnem, ekonomskem in socialnem področju. Padec režima v Tuniziji in Egiptu je številnim prinesel upanje na svetlejšo prihodnost, v Siriji in drugod pa so protesti še danes grobo zatirani. Težko si je predstavljati, kakšen pogum je potreben, da se protestniki odpravijo na ulice, kjer tvegajo golo življenje, da lahko izrazijo svoje mnenje in zahtevajo spremembe.

Tudi delo Jafarja Panahija terja izjemen pogum, saj je s svojim filmskim ustvarjanjem postavljal ogledalo iranski represivni družbi in dajal jasno sporočilo po potrebnih spremembah. In tudi on, kot tudi nekateri njegovi kolegi iz filmskega sveta, je kaznovan: oktobra 2011 mu je bila potrjena šestletna zaporna kazen, ki vključuje prepoved ustvarjanja filmov, potovanja v tujino ali stika z mediji za obdobje dvajsetih let. Kaznovan je za »delovanje proti nacionalni varnosti in kreiranju antirežimske propagande«, čemur bi pri nas enostavneje rekli kar – svoboda govora. Panahi kljub prepovedi ustvarja naprej; na tokratnem festivalu bomo lahko videli film, v katerem je uspel sodelovati in ki so ga iz Irana pretihotapili skritega v rojstnodnevno torto. (Ogledate sei ga lahko 23. marca ob 19:15 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma in 25. marca ob 17:30 v Kinodvoru.)

Še pred nekaj desetletij so imela poročila Amnesty International skorajda vrednost informacij obveščevalnih služb, saj je bilo zelo težko priti do podatkov v zaprtih režimih in tako nevarno je bilo njihovo razkritje. Žal vidimo, da je za ustvarjalce to še danes nevarno in tvegano početje. Za nas pa je pravzaprav privilegij, da lahko svet spremljamo preko toliko virov, med njimi na zelo dovršen način tudi preko filma. In privilegij je, da lahko za svet, in tudi za Panahija, nekaj naredimo. Vabim vas, da iranske oblasti pozovete h končanju preganjanja iranskih filmskih ustvarjalcev. Vabljeni tudi na naše spremljevalne dogodke in stojnico.

Vabljeni tudi k branju blogov naših prostovoljcev – vsak dan bomo objavili razmišljanja naših prostovoljcev o filmih, ki se letos potegujejo za nagrado Amnesty International. Upam, da vas bodo zapisi pritegnili in si boste filme tudi ogledali. Ali pa boste o temah, ki jih obravnavajo, vsaj za trenutek razmislili.

Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenije

Prva dama Sirije v videu med drugim pravi: “Vsi si zaslužimo enake stvari, vsi moramo imeti možnost, da živimo v miru in dostojanstveno. Ni važno, kakšne barve smo, v kaj verujemo ali kje živimo. To so osnovne človekove pravice.”

Realnost v Siriji je že celo leto daleč od tega. V svojem zadnjem poročilu Amnesty International  obravnava mučenje v priporu – iz pričevanj ljudi je bilo mogoče razbrati 31 različnih načinov mučenja s strani varnostnih sil, vojske in provladnih oboroženih tolp.

18-letni ‘Karim’, študent al-Taybeh v predelu Dera’a je povedal Amnesty International, da so njegovi zasliševalci uporabili klešče, da so mu z njimi ščipali meso iz nog, ko je bil pridržan v prostorih letalske obveščevalne v Dera’a decembra 2011.

Ljudje so žrtve pretepanja (z biči, s kabli, kopiti pušk..), elektrošokov, vklenjevanja v mučne položaje, spolnega nasilja… Seznam je dolg in grozljiv.

Amnesty International je že večkrat pozvala k temu, da se razmere v Siriji napotijo tožilcu Mednarodnega kazenskega sodišča (MKS), a žal je politika do doslej preprečevala – Rusija in Kitajska sta že dvakrat blokirali šibka osnutka resolucije Varnostnega sveta ZN…

Mučitelji ne smejo ostati nekaznovani; žrtve zaslužijo popravo krivic.

Preberite več.

Posilstva in spolne zlorabe so v Nikaragvi široko razširjene, večina žrtev pa je zelo mladih. V več kot dveh tretjinah vseh posilstev, prijavljenih med letoma 1998 in 2008, je bila žrtev dekle, mlajše od 17 let. V skoraj polovici vseh posilstev so bile žrtve celo mlajše od 14 let.

Mlade žrtve spolnega nasilja zelo težko dobijo informacije o tem, kam se lahko obrnejo po pomoč, mnoge družine in okolica izobči: žal one – in ne storilci – nosijo stigmo krivde za posilstvo. Nekatere žrtve posilstva utrpijo dodatno travmo, ko ugotovijo, da so zaradi posilstva zanosile. Od leta 2008 pa je v Nikaragvi splav popolnoma prepovedan v vseh okoliščinah.

V Amnestyju smo ravno sredi kampanje v podporo ženskam v Nikaragvi. Po vsem svetu zbiramo peticije v njihovo podporo: podpora se izrazi na posebnem metulju. Metulje, zbrane po vsem svetu, bomo poslali v Nikaragvo, kjer jih bodo uporabile na svojih demonstracijah, ki bodo 28. septembra.

V slovenski sekciji smo zbrali že okoli 400 metuljev, a še ni prepozno, da se tudi vi pridružite akciji! Metulj lahko ustvarite na spletu (kliknite za dostop) – trenutno je metulja ustvarilo že 30.165 ljudi. Lahko pa si metulja tudi natisnete, pobarvate, podpišete in ga vrnete slovenski Amnesty (pripet je na tej povezavi, kjer je tudi več informacij). Če boste naslednjo soboto, 6. avgusta, popoldne slučajno v Kopru, pa se lahko v Pristaniški ulici oglasite pri naših prostovoljcih in peticijo podpišete tudi tam.

Kliknite za ogled fotogalerije z žalostno zgodbo iz Nikaragve.

Trenutno pa je delegacija AI v Nikaragvi, kjer preverjajo, kakšne so spremembe zadnjih dveh let. Spodaj je prevod bloga, ki sta ga od tam napisala Jeremy Bloom in Vittorio Infante iz Amnestyjevega tima za Centralno Ameriko. Na obisku pri preživelih spolnega nasilja sta izvedela, da je zanje posebej tolažilno, dobrosrčno, spodbudno in jim daje moč dejstvo, da so številni ljudje, ki jih sicer niso nikoli srečali, slišali njihove besede in jim verjeli.

Na severozahodu Nikaragve, v Leonu, sva obiska center Mary Barreda. V njem opravljajo osupljivo delo: podpora in zaščita deklet in žensk, ki so prestale spolno nasilje in so se okužile z virusom HIV, za učitelje in šolarje pa v šolah izvajajo izobraževalne preventivne programe.

Pred skoraj dvema letoma so predstavniki Amnesty International že obiskali center, da bi se pogovorili z dekleti o njihovih izkušnjah, zlasti o tem, kaj so doživele, ko so skušale poiskati pomoč, zatočišče in zaščito države.
Center smo sedaj obiskali, da bi se dekletom zahvalili za izreden pogum, ki so ga pokazale, ko so delile svoje zgodbe z nami. Pa tudi, da bi jim pokazali, kako močne so bile njihove besede. Ganile so ljudi v vladah in mednarodnih institucijah, pa tudi običajne ljudi po vsem svetu, da so ukrepali ter zahtevali pravico in odpravo spolnega nasilja. 

Čudovito je bilo, da smo dekletom in osebju v centru lahko poročali o vseh aktivnostih, ki so bile izvedene, in slišali njihove občutke ob takem izražanju solidarnosti in podpore, spodbujenim z njihovimi  besedami.

Posebej ganjeni smo bili ob ogledovanju fotografij iz neverjetnih dogodkov v Veliki Britaniji, Luksemburgu, Švici, Kanadi in številnih drugih državah, kjer so fantje, dekleta in ženske oblikovali svoje lastne metulje, da bi jih poslali dekletom in ženskam v Nikaragvo. Tem so se pridružili tudi metulji iz Amnestyjeve kampanje, ki zdaj krasijo eno od sob centra, kjer poteka delo v skupini. Z navdušenjem je bil sprejet tudi velik bener, ki so ga ustvarili aktivisti AI Norveške na jazz festivalu.

Dekleta so nam povedala, da zanje metulji predstavljajo veselje, svobodo in preobrazbo. Skupaj smo izdelali tudi svoje metulje in nekatera dekleta so nanje pripisala svoja osebna sporočila za predsedniške kandidate na bližnjih volitvah. Dekleta zahtevajo, da jim kandidati prisluhnejo, zlomijo molk glede spolnega nasilja in se močno zavežejo, da bodo zaščitili dekleta in ženske pred nasiljem in strahom.

Podprite jih tudi vi!

Danes ima Amnesty International 50 let. Ob njegovi ustanovitvi so jo nekateri označili za eno večjih norosti tedanjega časa – k sreči v to norost še naprej verjamemo milijoni in vsakodnevno spreminjamo svet.

V slovenski Amnesty bomo praznovanje začeli danes, 28. maja, ob 11. uri na Prešernovem trgu v Ljubljani, ko bomo nazdravili svobodi in se postavili v svečko, obdano z bodečo žico. Svečko bo sestavilo okoli 80 ljudi, ki bodo s tem ponazorili naš logotip, katerega ideja je, da je bolje prižgati svečko, kot preklinjati temo (spodaj si oglejte primer).

Amnesty bomo zapeli tudi vse najboljše: zatem pa javnost povabili, da na naših stojnicah podpišejo apel za ukinitev popolne prepovedi splava v Nikaragvi. Splav je v Nikaragvi prepovedan tudi v primerih, ko je zdravje ženske ogroženo ali je v smrtni nevarnosti, in tudi, če je bila žrtev posilstva. Apele v obliki metuljev bomo poslali zagovornikom človekovih pravic v Nikaragvi, ki se borijo za odpravo popolne prepovedi splava.

Predstavili bomo tudi možnost podpisovanja peticij preko mobilnega telefona (SOS SMS) ter zaprosili mimoidoče za ‘darilo’ slovenski Amnesty v obliki zahteve za namenitev dela dohodnine za našo organizacijo.

Kliknite za več informacij o praznovanju.

Zakaj je Amnesty še naprej aktualna? In zakaj smo tako močni?

»Brat Lamri. Usmrtili nas bodo. Prosim kontaktiraj me.«

Takšno sporočilo je prispelo na mobilni telefon Amnestyjevega raziskovalca za Jemen v London nekega ponedeljkovega jutra oktobra 2007. Poslal ga je Hafez Ibrahim, ki ga je nekaj ur ločevalo od smrtne kazni v jemenskem zaporu, potem ko so ga obsodili brez možnosti pritožbe za uboj, ki ga je zagrešil v starosti 16 let.

Sledila je poplava e-pošte, faksov in SMS sporočil Amnestyjevim podpornikom po vsem svetu, medijem, lokalnim aktivistom in samemu predsedniku Jemna. Slednji je zadržal usmrtitev, ni pa ga pomilostil. Potrebnih je bilo še veliko mesecev kampanj, da se je zagotovila njegova izpustitev. Zatem se je odločil za študij prava in lani izrazil odločenost, da bo življenje, ki mu je bilo vrnjeno, najbolje izkoristil. »Življenje dolgujem Amnesty International,« je dejal. »Zdaj to življenje posvečam kampanji proti smrtni kazni in dviganju zavesti o človekovih pravicah.«

Že 50 let Amnesty International dokazuje, da so lahko odločni posamezniki, ki se povežejo z drugimi posamezniki in uporabljajo najbolj učinkovite tehnologije, ki so trenutno na voljo, izredno učinkoviti branitelji pravičnosti in glasniki svobode.

Ko beležimo 50. obletnico Amnesty International, so povsem običajni ljudje, ki so šli na ulice v Arabski pomladi, živ dokaz teh istih sanj. Moč posameznika ni bila še nikoli tako jasna – pa naj gre za 27-letno Asmaao Mahfoz, ki je pomagala prižgati iskro pod egipčansko revolucijo s svojim video-blogom, ki ga je objavila teden pred vstajo, ali za kibernetskega aktivista Jamala al-Hajjija, ki je med prvimi pozival k demonstracijam v podporo večji svobodi v Libiji.

Na nek način potekajoča drama Arabske pomladi zrcali lastno pot Amnestyja. To izjemno družbeno gibanje je nastalo leta 1961, ko je londonski odvetnik Peter Benenson preobrazil oseben protest v nekaj več, tako da je ostale pozval, naj se mu pridružijo v ‘upravičeni jezi’ in gnusom nad brutalnostjo in nepravičnostjo.

Ogorčen nad zgodbo dveh portugalskih študentov, ki so ju v temnih dnevih Salazarjevega režima zaprli, ker sta nazdravila svobodi, se je domislil ideje, ki je hkrati preprosta in originalna – mreža posameznikov, ki pišejo pisma ostalim posameznikom in vladam, ki so jih zaprle zgolj zaradi njihovih prepričanj – to so ljudje, ki jih je označil za ‘zapornike vesti’.

Amnesty International je bila dejansko eno prvih svetovnih socialnih omrežij, čeprav so to takrat videli le redki. Zares, ideji, da je lahko pisanje pisem učinkovit način povezovanja ljudi v skupni akciji se je v tistih dneh tako kljubovalo, kot se danes kdaj dvomi v uspeh zapisov ‘na zid’, tweetanja ter ogledovanja in  nalaganja video posnetkov na youtube.

Morda je bila še bolj spoštovanja vredna Benensonova zavezanost nepristranskosti, neodvisnosti in človeški izkušnji – nad politično. Amnesty International je nastala le nekaj mesecev preden je ideološka delitev hladne vojne dosegla svoj simboličen vrh z gradnjo Berlinskega zidu.

Čeprav so jo kmalu po ustanovitvi opisali kot eno od ‘večjih norosti našega časa’, so načela in načini delovanja, na katerih je utemeljena Amnesty International, gotovo tudi ‘norost’, ki bi jo lahko priznali in sprejeli številni današnji mladi arabski protestniki. Njihov boj za človekove pravice je bil tudi boj posameznikov, ki se povezujejo, pogosto brez voditeljev in brez vplivanja tradicionalnih političnih ali verskih ideologij.

Amnestyjeva obletnica je trenutek, ko se zamislimo nad tem, koliko lahko dosežejo posamezniki, ki sodelujejo. Zato nagovarjamo vse, zlasti pa tri milijone Amnestyjevih članov in podpornikov po vsem svetu z naslednjim sloganom: »Bodi eden več, vprašaj še enega, ukrepaj še enkrat«. Vsak naj bi prosil še eno osebo, da ukrepa.

50 let zoperstavljanja tiraniji in nepravičnosti je pokazalo, da lahko vsak posameznik doseže spremembo. A leto 2011 nam je pokazalo, da lahko milijoni posameznikov, ki se združijo proti nepravičnosti, spremenijo svet – naj bo to s pisanjem pisem ali blogov, pošiljanjem pisem ali sporočil, z demonstracijami ali nalaganjem videov.

Peti film tekmovalnega programa 13. Festivala dokumentarnega filma, ki se v Ljubljani začenja danes, je film Na spolnem bazarju (režija: Sudabeh Mortezai), ki gledalce popelje v Iran, kjer obstaja institucija “začasne zakonske zveze”. Avtorica našega bloga je film preimenovala kar v Zmenkarije po iransko. Zakaj? Preberite spodnji zapis, nato pa vabljeni, da si film ogledate – 26. marca ob 19.00 v Kinodvoru ali 28. marca ob 17.30 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.

Ko beseda nanese na odnose med ženskami in moškimi v Iranu, večina pred sabo vidi sliko konservativne družbe, kjer mlad par nima veliko možnosti, da bi se dobro spoznal pred poroko, kjer je kazen za spolne odnose izven zakonske zveze lahko tudi smrt s kamenjanjem. Sliko države, kjer imajo verski voditelji glavno besedo tudi pri najbolj intimnih vprašanjih, in kjer je mesto ženske jasno določeno.

Dokumentarec režiserke Sudabeh Mortezai Na spolnem bazarju pa pokaže drugo stran te podobe – začasno zakonsko zvezo. Ta lahko traja od pol ure do 99 let, razlogi zakaj se pari odločajo zanjo pa so različni: od legalizirane prostitucije, do varanja zakonske partnerice (poročen moški ne potrebuje privolitve svoje žene, da bi se začasno poročil z drugo žensko), ali preproste želje preizkusiti skupno življenje, preden se zavežejo partnerju s »pravo« poroko. Nekateri moški se za začasno zakonsko zvezo odločijo, ker nimajo dovolj denarja za »pravo ženo«, saj takšno partnerstvo stane precej manj kot poroka. In denar je sestavni del te zveze, saj je v sami »pogodbi« med partnerjema določeno, koliko mora moški ženski plačati.

Režiserka nam začasno zakonsko zvezo predstavi s treh gledišč: ženskega, moškega, in skozi oči verskega voditelja. Laični moški in ženske o temi govorijo s praktičnega vidika, medtem ko verski voditelj predstavi versko-pravni okvir te institucije. Šiiti verjamejo, da pravica do začasne poroke izhaja iz Korana. Mladi mula gledalca seznani s pravili sklepanja te pogodbe. Ni dvoma, mislili so na vse. Med drugim mora ženska po zaključku začasne zakonske zveze počakati dva menstrualna cikla, preden se začasno poroči z drugim moškim. Razloga za to sta dva: da ne bi prihajalo do dvomov o očetovstvu, ter da je zaščitena pred življenjem navadne prostitutke. Kateri od teh razlogov dejansko prevladuje pa pokaže dejstvo, da pri ženskah v menopavzi to pravilo ne velja. Sicer pa, kdo bi hotel žensko v menopavzi, moški sogovornik z nasmehom vpraša režiserko.

Od verskih dostojanstvenikov gledalec izve tudi, da je ta institut namenjen tudi temu, da ločene in ovdovele ženske varuje pred prostitucijo. Nasploh verski voditelji živijo v prepričanju, da sta poligamija in začasna zakonska zveza najboljša zaščita pred to nevarnostjo, ki na ženske očitno preži na vsakem koraku. Argument, ki zveni res smešno ob dejstvu, da lahko začasna zakonska zveza lahko traja le pol ure. Da ne govorimo o tem, kako je praktično imeti drugo ženo v primeru, da prva zboli. Le kdo bi sicer skrbel za bolnico?

Kljub temu, da gledalec že na začetku izve, da je začasna zakonska zveza v Iranu tabu, pa vsi sogovorniki o tem spregovorijo izjemno sproščeno. Režiserki dovolijo, da jih spremlja v vsakdanjem življenju in ji pri tem pripovedujejo o svojih življenjskih zgodbah in razlogih, ki so jih pripeljali do začasne poroke. Mlad par, ki je pod okriljem začasne zakonske zveze ljubimkal že med njegovim zakonom, kar je tudi pripeljalo do ločitve, pred kamerami sklene novo začasno zakonsko zvezo. Moški v štiridesetih letih pripoveduje, kako težko je v njegovem mestu najeti stanovanje, če si samski, in o svojih izkušnjah z začasnimi ženami. Mati samohranilka, ki se je od moža ločila, ker je bil narkoman in je njunega sina v nekem trenutku hotel prodati preprodajalcem, se odpravi po humanitarno pomoč, kjer ji med drugim povejo, da je na bazarju veliko moških, ki bi ji lahko pomagali.

Kljub resni, in, bodimo pošteni, žalostni temi, pa režiserka ne izgubi smisla za humor. Od vroče linije, na kateri verski dostojanstveniki prerokujejo iz verskih knjig, do dialoga, v je katerem 30+ letnik soočen z dejstvom, da bi iranski moški radi imeli predporočne izkušnje, poročili bi se pa le z devico. Hočejo pač nezahtevne partnerke.

Sicer pa se slika odnosov med spoloma v Iranu, ki jo ima gledalec na koncu dokumentarca, ne razlikuje dosti od predstave, ki jo je imel pred tem. Zadnjo besedo imajo še vedno verski voditelji, moški je tisti, ki skrbi za žensko, ženska pa je na milost in nemilost prepuščena okoliščinam. Če je v težavah, bo že našla moškega na bazarju, ki bo poskrbel zanjo. Pa brez panike, ne gre za prodajo, saj bosta vendarle sklenila zakonsko zvezo, ki je utemeljena na Koranu.

S. Ž.