Recenzija: The Black Power Mixtape 1967-1975

AVTORICA: Vesna, prostovoljka

V kateri barvni shemi se previdnost konča in strahopetnost začne?

Filmska produkcija glavnega toka je pred koncem preteklega leta v kinematografsko orbito izstrelila zgodbo belopoltega junaka in velikega emacipatorja žrtev suženjstva »in the land of the free and the home of the brave«. Daleč od igranega Spielbergovega Lincolna (2012), siceršnjega osmoljenca letošnjih zlatih kipcev, a vendar filma hollywoodskega formata in budgeta, dokumentarec Görana Olssona – The Black Power Mixtape 1967-1975 (2011) že uvodoma razblini morebitne pomisleke kritičnega gledalca, da je namreč dokumentarni žanr garant identičnosti dogodkov prav v toliki meri kot so resničnostni šovi resnični.

Švedski dokumentarec o antirasističnem gibanju že s samim formatom 4:3 začrta, kar nato skozi strukturo devetih poglavij barvno izriše. Temelji na 16mm posnetkih, ustvarjenih med leti 1967 in 1975, a si nikakor ne umišlja, da pripoveduje celostno zgodbo Black Power ali celo delček zgodovine samih ZDA, kakršne že naj bi bile. »Glede tega je toliko mnenj, kot je Američanov: 210 milijonov.«

The Black Power Mixtape 1967-1975 prenese družbeno kompleksnost in z njo povezane diskurzivne pozicije moči v kronološke okvirje devetih let, a jih obenem časovno presega. Preplet teoretskih izhodišč in družbenih gibanj, ki so sledila civilnim, gospodarskim in političnim izgubam neokolonializma vojne-po-vojni, ter aktualnih komentarjev vidnejših akterjev družbenih bojev, vzpostavi brezčasno narativno dimenzijo, le-ta pa obvaruje problematiko segregacije in diskriminacije pred erozijo pozabe. Zapisano drugače: antirasistično gibanje, Črni panterji, drugi val feminizma, LGBT, pomenskost konfliktnih teorij, akademski (post)marksizem na eni in pragmatični socializem na drugi strani vs. vse močnejši represivni aparat države, militantne poteze zunanje politike in maksimizacija profita privilegiranih. Znano?

Laclau je nekoč izpostavil, da percipiramo žrtve kot nujno pasivne in da se tak status zlahka spremeni, kadar postanejo aktiven člen družbenega dogajanja, konkretneje, kadar se uprejo. Izrazita sporočilnost Olssonovega filma je morda prav v fluidnosti neenakosti, eksploatacije in nepravičnosti ter aplikativnih načinih upora, ki nas mestoma osupnejo z nevarnim Machiavellijevim težiščem cilja in sredstev. V dokumentarnem filmu bi zaman iskali katarzo, ni razpleta in ni pasivnih žrtev prvega reda. Je pa gotovo mnogo vsebinsko močnih kadrov vpetih v dinamično, ritmično sintakso, ki gledalcu v udobnem sedežu kinodvorane prepušča razsodbo med brezplačnim zajtrkom in nujno medicinsko oskrbo socialno najšibkejših ter ubranim petjem o orožju. Da, znano.

Film si bo moč ogledati na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma v ponedeljek, 4. marca 2013 ob 21.00, in v četrtek, 7. marca 2013 ob 17.00, v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.

  • Share/Bookmark

RECENZIJA: SLADKA LADJA (LA NAVE DOLCE)

AVTORICA: Petra A., prostovoljka

Pred nekaj več kot desetimi leti so Albanijo pretresale številne radikalne spremembe, ki so sledile koncu obdobja vladavine Enverja Hoxhe. Gospodarsko nerazvita in izolirana država številnim ni nudila perspektivne prihodnosti, ki so jo Albanci dnevno spremljali zgolj prek televizijskih zaslonov, zato so se mnogi podali preko meja in preko morja.

Na vroč avgustovski dan leta 1991 se je okoli 20 000 Albancev vkrcalo na ladjo Vlora, ki je plula od mesta Drač do italijanskega pristanišča v Bariju. Število potnikov je močno presegalo kapacitete plovila, zato so bili primorani potovati v izjemno slabih razmerah – brez zadostne količine hrane in pijače, pod vročim soncem in brez uztreznih sanitarij. Ob prihodu v Italijo so bili presrečni, ker jim je uspelo, na drugi strani pa je masa ljudi, ki se je vsula na obalo Barija, presenetila italijanske oblasti.

Dokumentarni film La nave dolce prikazuje, kako hitro se lahko sanje o boljšem življenju sprevržejo v ponižanje in degradacijo človekovega dostojanstva. Režiser Daniele Vicari je pred kamero postavil nekatere potnike z Vlore, ki so z grenko nostalgijo podoživeli takratne dogodke. Skupna jim je bila predvsem nemoč, ko so se nezaželjeni znašli v tuji državi brez imetja, umazane in v spodnjem perilu. Italijani so jih zaprli na mestni stadion, kjer so jih lahko nadzorovali, po večdnevni agoniji in bivanju v neprimernih razmerah pa so jih poslali nazaj v Albanijo.

Čeprav so dogodki na ladji Vlora že stvar polpretekle zgodovine, pomen in sporočilo dokumentarnega filma ostajata aktualna tudi za današnji čas. Svet je namreč še vedno priča številnim selitvam prebivalstva, ki na tuji zemlji iščejo kruha, pravice in dostojanstva.

Film si bo moč ogledati na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma v nedeljo, 3. marca 2013 ob 21.00 v Kinodvoru, in v torek, 5. marca 2013 ob 19.15 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.

  • Share/Bookmark

RECENZIJA: Revizija (Revision)

AVTOR: R. G., prostovoljec

Verjetno še niste slišali za imeni Grigore Velcu in Eudache Calderar. Nič čudenega, saj njuni imeni obstajata zgolj še v spominih svojcev v Romuniji in v nemških policijskih datotekah. Grigore in Eudache sta se v zadnjih junijskih dneh leta 1992 z upanjem na boljše življenje skušala prebiti čez nemško-poljsko mejo. Na njuno nesrečo pa na poti nista bila sama. V severnonemškem gozdu namreč živijo tudi tropi divjih prašičev, ki v revirje privabljajo lovce.

Odjeknili so streli, ki so bili usodni za romunska prebežnika. Nemški lovci so zatrjevali, da so ju zamenjali za divjega prašiča in štiri leta kasneje se je pričel proces, kjer niso nikdar ugotovili, kdo je sprožil usodne strele. Razsodba: nedolžni. Iz Romunije ni prišel nihče od sorodnikov, da bi preveril, kaj se je na sodišču dejansko dogajalo. Velcu in Calderar bi potonila v pozabi, če se ne bi nemški režiser Philip Scheffner odločil, da dvajset let pozneje naredi revizijo dogodkov in podrobno razišče njuno zgodbo.

Scheffner je poiskal sorodnike padlih v Romuniji in jim dal možnost, da po dveh desetletjih podajo svojo izjavo, našel je priče in strokovnjake, ki so sodelovali pri procesu, jim zavrtel njihova takratna pričevanja in jim ponudil možnost, da otresejo prah s spominov in dodajo, kar manjka, ali prekličejo, kar se jim je zdelo po tolikšnem času manj v skladu z dejanskim potekom dogodkov.

S posebnim dokumentarnim pristopom Scheffner iz zgodb vpletenih in sorodnikov uspe stkati dramo, ki pokaže na krhkost resnice in njeno odvisnost od subjektivnih perspektiv. Revizija je zgodba o nujno potrebni reviziji osebnih tragedij in mikrozgodovine, ki simptomatično kažejo na večje zgodbe, ki zadevajo vsakega od nas – pravico do poštenega sojenja, človekovih pravic kot celote in skritih plati življenj mnogih v združeni Evropi.

Film si bo moč ogledati na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma v nedeljo, 3. marca 2013 ob 17.00, in v sredo, 6. marca 2013 ob 17.00, obakrat v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.

  • Share/Bookmark

RECENZIJA: Vojak/državljan (Soldier/Citizen)

AVTORICA: Tjaša, prostovoljka

Vojaki, srečno v vlogi državljanov!

Dokumentarec Vojak/državljan avtorice Silvine Landsmann spremlja mlade vojake, ki pred vrnitvijo v življenje civilista opravljajo intenzivni tečaj iz državljanske vzgoje. Po koncu služenja obveznega vojaškega roka – ta traja za fante tri, za dekleta pa dve leti – je namreč mladim izraelskim vojakom med drugim na voljo tritedenski tečaj, s katerim lahko zaključijo svoje srednješolsko izobraževanje, če ga niso že prej. Predmet je zamišljen kot razprava o strpnosti, pluralizmu in človekovih pravicah ter se skuša spoprijeti z nekaterimi temami, ki zaznamujejo življenje v demokratični judovski državi Izraelu: državnost in državljanstvo, nacionalnost in religija, zgodovina in politika, diskriminacija in odnos do manjšin, nasilje in terorizem, okupacija, konflikt. Na začetku tečaja je vojakom pojasnjeno, da so sicer v civilni ustanovi, vendar pa v njej velja vojaška disciplina: učenci v razredu sedijo v uniformah in so oboroženi.

V Argentini rojena izraelska režiserka v dokumentarcu, posnetem v času izraelsko-libanonske vojne leta 2006, tako ob bok postavlja koncepta izraelskega vojaka in izraelskega državljana: na makro ravni nakaže vlogo, ki jo ima vojaški etos v izraelski družbi in civilnem življenju, na mikro ravni pa razkrije frustracije posameznikov, ki izvirajo iz dejstva, da se pojma vojak in državljan, ali, bolje rečeno, civilist, v Izraelu skoraj do popolnosti prekrivata, hkrati pa predstavljata dva zelo različna, celo nasprotujoča si koncepta. Avtorica v filmu ne komentira ali preizprašuje mnenj mladih vojakov niti ne daje odgovorov na vprašanja, ki se zastavljajo kar sama, temveč kot v resničnostnem šovu zgolj spremlja in prikazuje pogosto zelo razgreto in intenzivno debato – več kot 70 ur posnetega materiala je zgoščenega v 68 minut filma, ki se skoraj v celoti odvija v učilnici. Mnenja, pogosto zaletava ali podkrepljena z močnimi čustvi in travmatičnimi osebnimi izkušnjami, na trenutke politično nekorektna, če ne celo odkrito rasistična, skuša reflektirati učitelj, ki pa ga učenci na neki točki razprave odpravijo kar kot “levičarja”, izdajalca.

V prvem planu dokumentarca je tako dinamika debate v razredu, s katero se najbrž lahko, vsaj do neke mere, poistoveti vsak, ki je že kdaj izobraževal o človekovih pravicah – nekaj glasnih nepopustljivežev, ki vodijo debato, par introvertirancev in preostali, ki sploh ne kažejo interesa premišljati o bolj abstraktnih pojmih, argumenti, ki se zavrtijo v krog, in izrazi pretresljivih notranjih konfliktov mladih Izraelcev, ki lep kos svojega odraščanja in identitete zgradijo na včasih težko oprijemljivem sovražniku (razen seveda, ko gre za teroriste) -, vendar pa ta simptomatično pokaže tudi na bistvena vprašanja, na katera naletimo, ko skušamo razumeti situacijo v državi oziroma regiji. Čeprav učitelji in tutorji učencem po opravljenem izpitu zaželijo srečo v vlogi državljanov, na koncu filma v zraku obvisi vprašanje, ali so trije tedni državljanske vzgoje na tri leta vojaške podlage dovolj za mirno in strpno sobivanje (bralec si na to vprašanje lahko odgovori kar sam…).

Film si bo moč ogledati na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma v soboto, 2. marca 2013 ob 17.00, in v petek, 8. marca 2013 ob 17.15, obakrat v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.

  • Share/Bookmark

RECENZIJA: Pet razbitih kamer (5 broken cameras)

AVTORICA: Petra K., prostovoljka

Igralci: Emad BurnatGuy Davidi

Režiser: Emad Burnat, Bassem Abu-Rahma, Ashraf Abu-Rahma

Povzetek: Gre za film o palestinsko-izraelskem spopadu. Povedan je s strani Emada, Palestinca, in je osredotočen na proteste zoper gradnjo zidu med leti 2005 in 2010. V tem kontekstu avtor posebno pozornost nameni protestom v Palestinskem mestu Bil’in . Pri filmu ne gre za objektiven prikaz demonstracij, ampak predvsem subjektivno zgodbo režiserja, njegove družine in prijateljev v obliki palestinskega nenasilnega upora zoper izraelsko okupacijo.

Ocena: Prvotna ideja za film je bil prikaz življenja in smrti režiserjevega prijatelja Phila (v Arabščini Slon), ki je umrl na enih izmed demonstracij leta 2009. Kasneje ga je eden izmed Izraelskih aktivistov prepričal, da napravi film s prvoosebnim pripovedovalcem. Predlog se je izkazal kot dobra odločitev.

Idejo za naslov je avtor dobil na podlagi petih razbitih kamen v obdobju petih let na protestih zoper gradnjo ‘varnostnega’ zidu.
Film se razlikuje od ostalih filmov, ki obravnavajo podobno tematiko, kot je npr. Iron Wall prav zaradi svojega subjektivnega pristopa. Ne skriva svojega jasnega pro-palestinskega stališča in zahteva predhodno poznavanje tematike, saj se skorajda ne ukvarja z njenim pojasnjevanjem. V ospredju sta dva režiserjeva prijatelja Adeeb in Phil. Adeeb je koleričen ter zagrizen borec za palestinsko stvar, »vedno v prvih vrstah«, kot ga opiše režiser. Phil je optimist, poln upanja v boljši jutri. Njegov značaj predstavlja kontrast njegovi smrti pod izraelskimi streli med poskusom odstranitve zidu oz. ograje. Zanimiv je prizor s Philom, ko spušča zmaja v obliki aviona preko zidu in na tak način simbolizira želje palestinskega ljudstva.

Pomembna je tudi simbolika med rojstvom režiserjevega otroka in peto razbito kamero. Prvo kamero je izraelska vojska uničila kmalu po rojstvu avtorjevega sina. V obdobju petih let se ni spremenilo pravzaprav nič. Vsaka generacija Palestincev je tako simbolno prepuščena enaki usodi kot njihovi starši.

Režiser na koncu filma pojasni svojo zavezanost filmu kljub nevarnostim. Po njegovih besedah se pozabljene rane ne zacelijo, posledica tega pa je nabiranje jeze v posamezniku. Z dokumentiranjem demonstracij in spremljajočega nasilja skuša avtor preprečiti jezo, ki bi nastala na podlagi pozabljnih krivic s tem, da ohranja spomin nanje. Pet razbitih kamer je definitivno film vreden ogleda.

Film si bo moč ogledati na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma v petek, 1. marca 2013 ob 21.00 v Kinodvoru, in v nedeljo, 3. marca 2013 ob 20.45, v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.

  • Share/Bookmark

Azerbajdžan: Prestrašen bežim

Napisal: Max Tucker, kampejner Amnesty International za Južni Kavkaz in Ukrajino

Pred letom dni so se oblasti zoperstavile seriji mirnih protestov proti vladni represiji v Azerbajdžanu s surovo silo. Zatrtje protestov je vodilo v zapor za 17 aktivistov in političnih osebnosti, med njimi jih 14 ostaja za zapahi še danes.

Kmalu zatem, 14. maja, je azerbajdžanska pesem Running Scared zmagala na Evroviziji, s čimer je država dobila pravico do gostiteljstva tekmovanja v letu 2012.

Šlo je za dvojno ironijo.

Najprej: tekmovanje za pesem Evrovizije slavi svobodo izražanja in ga vodi Evropska radiodifuzna zveza (European Broadcasting Union - EBU), organizacija, ki trdi, da se zavzema za medijsko svobodo. A Azerbajdžan je eno najhujših okolij za medije in svobodo izražanja v Evropi.

Drugič: naslov pesmi Running Scared (Prestrašen bežim) je ravno to, kar smo videli delati veliko mirnih protestnikov, ko smo obiskali državo nekaj tednov pred tem – saj so jim sledili policisti s ‚težko roko’.

Organizatorji Evrovizije so pridobili obljubo predsednika vlade Azerbajdžana, da bo svoboda medijev med tekmovanjem zajamčena – obljuba brez vrednosti za običajne prebivalce, ki si preteklih 20 let prizadevajo za svobodo govora in življenje v ozračju brez strahu.

Predstavniki Evrovizije so zavrnili skrbi skupin za človekove pravice kot ‘politične’ in tako ne njihova skrb. Verjamemo, da bi morala biti skrb vsakogar, če se kadarkoli in kjerkoli posega v temeljne pravice kateregakoli človeškega bitja.

Azerbajdžanska vlada je porabila milijone dolarjev za pripravo na Evrovizijo 2012 in je zelo zainteresirana za to, da je dogodek uspeh. EBU ima zato priložnost, da vlado zaprosi za več kot le začasno premirje v njeni kampanji proti svobodi izražanja.

Pozivamo vse podpornike svobode izražanja, da se obrnejo na organizatorje Evrovizije in jih prosijo, da od azerbajdžanske vlade zahtevajo ukrepanje, ne le besede. Želimo si, da bi EBU javno pozvala k izpustitvi 14 zapornikov vesti in obsodila preganjanje tistih, ki kritizirajo vlado.

Uveljavite svojo svobodo izražanja:

Twitter: pošljite Evroviziji in predsedniku Aliyevu sledeči tvit:

#Eurovision celebrates free expression. @Eurovision must demand @presidentaz for free expression for all in #Azerbaijan http://bit.ly/freeazn

Hey @Eurovision – ask @presidentaz for the release of 14 peaceful protesters in #Eurovision host #Azerbaijan http://bit.ly/freeazn #freeaznow

Tell @Eurovision – this isn’t politics, it’s basic human rights. #freeaznow http://bit.ly/freeazn

Join me on the #freeaznow campaign for free expression in #Azerbaijan. Find out how here http://bit.ly/azaction

Facebook: na predsednikov zid napišite sporočilo in pozovite k izpustitvi 14 zapornikov vesti, ki so od lani v zaporu:

https://www.facebook.com/prezident.ilham.aliyev

Prosite organizatorje Evrovizije, naj zahtevajo od predsednika izpustitev 14 zapornikov vesti:

https://www.facebook.com/EurovisionSongContest

Kliknite za več informacij.

  • Share/Bookmark

Mafrouza – beda sedanjosti na pokopališču veličastne preteklosti

Zadnji film iz tekmovalnega sklopa na 14. Festivalu dokumentarnega filma, ki ga predstavljamo, je Mafrouza. Kaj Mafrouza sploh je, pa v zapisu naše prostovoljke Maje.

“Beseda Mafrouza je za mnoge samo nek neznan pojem, nič drugega. Če že kaj, spominja z zadnjimi nekaj črkami na grški “ouzo”. Vendar pa se je znašla na seznamu na tem blogu, torej mora očitno to biti tudi dokumentarec. Nekako slutim, da ta ne govori o alkoholu. Zdaj, ko vem, kaj je, si lahko to ogledam.

Začne se s prikazi utesnjenih uličic, širokih največ en meter, skozi katere se sprehaja kamera za dvema moškima. Eden od njiju je tujec, se ne spozna v tem uličnem labirintu, drugi je domačin, ga vodi naprej, naprej, naprej. Prvi je arheolog na raziskovalni odpravi, domačin Imam ga pripelje v svoj dom. Njegovo bivališče je temna, utesnjena votlinica v gruči starih, skupaj nametanih, druga v drugo zlivajočih se kamnitih zgradb. Tla so zbita zemlja, vlažni, goli zidovi brez oken, nekaj kosov starega, majavega pohištva – to skoči v oči, ko stopita v njegovo domovanje. Vse to razsvetljuje nekaj centimetrov svetlobe, ki pada na tla skozi vrata in šibka svetloba žarnice, ki visi s stropa. Zdaj se seveda vprašam, kaj tu počne arheolog. Le kaj išče nek Francoz tu, ki se sploh ne zna sporazumevati z domačini? Skupaj z Imamom si ogledujeta nekakšne načrte, risbe, z dlanmi iščeta nekaj po stenah. Le kaj bi to lahko bilo? Sčasoma se skozi njun pogovor razkrije, kaj tam počne francoski arheolog. Očitno Imam ne živi samo v neki votlinici v nekem revnem barakarskem naselju, temveč spi, je, gleda televizijo, vabi prijatelje na obisk v starodavnih sobanah iz antike. Kjer zdaj živi na stotine ljudi v podobnih domovanjih, v bedi in revščini, v temnih, kamnitih, golih “jamah”, so se nekoč sprehajali prebivalci starodavne Aleksandrije. Izkaže se, da je bilo ozemlje, ki zdaj nosi ime Mafrouza, nekoč zadnje počivališče umrlih, nekropola. Nevedna in “vržena” v te scene, se s kamero sprehodim z moškima naprej, ko iščeta še druge ostanke veličine iz preteklosti. Edino, kar je še ostalo veličastno, so debeli zidovi, ki sosesko razkosavajo na ozke ulice z nešteto ovinki in odcepi. Vse ostalo, kar jima uspe najti, je beda sedanjosti. Kupi smeti, mlake sumljivo čudnih barv – to zdaj “počiva” na ulicah Mafrouze. Zadnji dvomi so razpršeni: Mafrouza je barakarsko naselje, počivališče zavrženih in odrinjenih. Na tej točki spoznam tudi, da to ni film o lovu na sijajno preteklost in njene zaklade, temveč prikaz mizerne sedanjosti.

Brez govorca v filmu, vsenavzočega glasu, ki bi me spremljal, z umirjenim glasom podučeval o situaciji, tamkajšnjem življenju, si moram zgodbo sestaviti sama. Scena se kmalu zamenja. Dan se, kot vedno, tudi tokrat prevesi v noč. Če je podnevi izgledalo naselje zmajano, osiromašeno, odljudno, se ponoči spremeni v še temnejše, a žive, glasne soteske, po katerih se pretakajo množice ljudi, kjer se glasovi povzpenjajo drug nad drugega, kjer smeh in glasba odmevata s poprej tako hladnih, golih zidov. Noč prebudi prebivalce Mafrouze. Zgleda, kot da so se celotne četrti zbrale skupaj na tistih nekaj ulicah, ki so širše od enega metra, in se razplamtele v kričoče, plešoče množice. Dogajanje me spominja na “stand-offe” raperjev, dvoboje v improviziranem nizanju rim in smiselnih (pogosto tudi zbadajočih) verzov. Prav tako se namreč dva moška pred zbranim občinstvom, ob spremljavi bobnov in krikov, merita v kovanju besed. Zbadajoče opazke, ki si jih drug drugemu mečeta pod noge, so zame nekaj popolnoma novega in zabavnega. Pa naj še kdo reče, da je pesem samo pesem. Nekaj teh v trenutku nastalih kitic me poduči o Mafrouzi več, kot bi me marsikatera knjiga. Izkaže se, da smo priča poročnemu slavju. S to sceno se zame spremeni celoten dokumentarec.

Z le malo vednosti in pričakovanj, o čem film sploh govori, in uvodom, ki govori o prednikih četrti, velikemu “mestu mrtvih”, se s to zabavo začne zgodba o Mafrouzini sedanjosti. Ta ni hladna kot njeni udušljivi zidovi, ali mrtva, kot tisti, ki počivajo pod njo, temveč kar kipi od življenja. V stotinah teh “votlinic”, majhnih, z ljudmi natrpanih, odljudnih prostorih živijo družine, ljudje, ženske, moški, otroci, mladostniki, vsak s svojo zgodbo. Nekaj jih spoznam skozi molčeče oči kamere. Različni so, vsak živi drugače, razmišlja drugače, počne druge stvari, vendar jim je skupna ena stvar: trma. Zagrizeno vztrajajo in se nekako, kljub vsej bedi, ki jih obkroža, prebijajo skozi dneve. Mafrouzčani neutrudljivo kljubujejo obupu s praznovanjem življenja – nekaj, kar bi si lahko mi vedno znova vzeli za zgled.

YouTube slika preogledaMafrouzo si na Festivalu dokumentarnega filma lahko ogledate v nedeljo, 25. 3., ob 11.00 v Kinodvoru in v sredo, 28. 3., ob 18.15 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma. K ogledu filma smo povabili tudi slovenske osnovno- in srednješolce – ogledalo si ga bo več kot 250 mladih, ki bodo nato v šolah pisali solidarnostna pisma ali pripravili javno akcijo v podporo prebivalcem slumov.

  • Share/Bookmark

Na pragu med svetom mrtvih in svetom živih

YouTube slika preogleda

Litovski dokumentarni film Barzak je film o čakanju in bolečini, “ki prihaja od znotraj in počasi razžira človeka”, kakor se je izrazil režiser Mantas Kvedaravicius. Njegova kamera se osredotoča na čečensko družino, ki že devet let čaka na novice ruskih oblasti o usodi izginulega sina; zaradi proruskih oziroma terorističnih dejavnosti naj bi ga ugrabili, mučili in ubili. Naslov filma pomeni mejo med živimi in mrtvimi, prag med obema svetovoma, ki pa ne pripada nobenemu. Film bo na Festivalu dokumentarnega filma na sporedu v četrtek, 22. 3., ob 17.30 v Kinodvoru in v sredo, 28. 3., ob 17.00 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.

Naš prostovoljec Rok je po ogledu filma zapisal:

»Barzakh je prag med svetom mrtvih in svetom živih. Ločuje ju, vendar ni nobeden od njiju. Tisti v njem niso ljudje s tega sveta, ki lahko jedo in pijejo. Tisti v njem nimajo možnosti, da bi bili nagrajeni ali kaznovani za svoja dejanja.«

Litvanec Mantas Kvedaravičius se v svojem režijskem prvencu s kamero poda v čečensko mesto, ki počasi izgublja zunanje znake vojne z Rusi pred leti. Vrstijo se gradnje in prenove, ulice so mirne in vsakdanje življenje na videz poteka nemoteno. Pred nami se vrstijo podobe čečenskega vsakdana – kuhanje, druženje, poročna slavja, ki pa slabo prikrivajo grobe kršitve človekovih pravic, ki so jih deležni ljudje na tem koncu sveta.

Hamdan Mastaev je pred skoraj natanko štirimi leti zapustil svoje stanovanje in se nikoli več ni vrnil. Mnogo prič je videlo, da so ga odpeljali pripadniki vojske, vendar poizvedovanja, prošnje, peticije in apeli na tožilstvo, ki je zadolženo za njegov primer, vedno znova dajo enak odgovor: »Hamdan je živ in se  bo vrnil.«

Vprašanje pa je, če je za njega sploh bolje, da je živ in da se bo nemara vrnil. V filmu je namreč podana zgodba še enega Čečena, ki je doživel grozljivo izkušnjo z ruskim zaporom, no, z mučilno celico, in ne mine noč, da se ne bi pretresen spominjal tistih dni.

Kaj je bolje? Preživeti in se vrniti ali biti ubit? Kaj je bolje za svojce? Kako bo mati sprejela vrnitev svojega sina, če ta pride nazaj v brazgotinah in z iznakaženimi udi? Kako bo sprejela novico o njegovi smrti?

Odgovor na zadnje vprašanje je verjetno še najbolj preprost – ne bo ga. V zadnjih letih je na tisoče Čečenov poniknilo v neznano in Hamdanov primer je zgolj simptom širšega bolezenskega pojava, ki pa ga nihče ne zdravi. Ljudje izginjajo in njihovi sorodniki leta in leta ostajajo v barzakhu, v negotovosti, v vicah, v brezciljnosti, kjer čakajo le to, da poštar morda končno prinese pismo. A poštarja ni nikdar, pa tudi če pride, ne pove nič novega, saj so edine novice, ki kaj štejejo, tiste, ki se jih da dobiti na ulici.

Dokumentarec naturalistično poda še eno v nizu zgodb, ki jih ne bi smeli več poslušati. Izginuli, desaparecidos, so pojav, ki vedno znova vznikne na vseh koncih sveta (tudi pri nas), kjer storilci še leta – ali pa nikdar – niso obtoženi, kaj šele obsojeni in kjer so označeni skupni grobovi že pravo razkošje. Mučenje, leta pridržanja brez obtožnice in izvensodni poboji nimajo opravičila, mrtvih ni moč vrniti med žive, toda lahko se vrne vsaj del življenja živim (ali bolje – še živečim) in se jih seznani s tem, kje počivajo njihovi bližnji. Zares velja: Onkraj grobov naj ne seže jeza sovražnikov.

  • Share/Bookmark

Kam leti posebni let?

YouTube slika preogledaDokumentarec, ki je v švicarskem kulturno-političnem okolju sprožil kontroverzne polemike, prikazuje razmere v zaporniškem centru za ilegalne priseljence. Režiser Fernand Melgar, ki je tudi sam potomec ilegalnih imigrantov, je analiziral kontradikcije đšvicarske priseljenske politike. Priseljenci uživajo neke vrste nadzorovano svobodo, vendar se večina vseeno pripravlja na najhujše – izročitev matični domovini, kamor jih bodo pospremili na “posebnih letih”, čeprav jih v domovini najverjetneje čaka aretacija.

Na “posebni let” v okviru Festivala dokumentarnega filma lahko poletite v četrtek, 22. marca, ob 21.00 v Kinodvoru in v torek, 27. marca, ob 17.00 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.

Naša prostovoljka Sanja si je film že ogledala:

31. januarja sem prejela elektronsko pošto s povezavo do dokumenta organizacije United Against Racism z naslovom List of 15 551 documented refugee deaths through Fortress Europe Ta za čas od 1. januarja 1993 s pomočjo virov mnogih nacionalnih in mednarodnih organizacij in drugih javno dostopnih virov sistematično zbira podatke o smrtih migrantov in migrantk, ki so umrli na poti v Evropo; ko so prečkali meje posameznih evropskih držav; tistih, ki so zaradi hudih kršitev človekovih pravic umrli po tem, ko so jih evropske države vrnile nazaj v njihovo matično državo; tistih, ki so bili žrtve t. i. zločinov iz sovraštva v državah, v katere so prišli; naravnost osupljiv pa je tudi pogled na število samomorov v domovih za prosilce za azil, deportacijskih centrih in drugih ustanovah, v katerih so nastanjeni tujci. Danes, 16. marca, ko sem ponovno odprla navedeni dokument, je število smrti naraslo že na 16 136 (po stanju z dne 10. 2. 2012). Seveda gre tu le za dokumentirane smrti. Dokument, ki ga najdete na zgornji povezavi, je odlična iztočnica za pisanje o dokumentarcu Posebni let.

Dokumentarec Posebni let prikazuje življenje v enem izmed 28 deportacijskih centrov, v katere v Švici nastanijo migrante in migrantke, ki jih nameravajo izgnati iz države, v centru Frambois v Ženevi. Namesto besede nastanijo lahko uporabimo tudi besedo zaprejo, ker ti ljudje nimajo svobode gibanja. Zakon celo določa, da so lahko zaprti do dve leti. Že na začetku izvemo, da imajo le tri možnosti: da jih bodo izpustili na svobodo, da jih bodo poslali domov z rednim poletom, ali pa, da jih bodo, če se bodo upirali deportaciji, poslali v države, iz katerih prihajajo, s t. i. posebnim letom. Ta v praksi pomeni, da močno zvezane migrante in migrantke, ki jih o deportaciji obvestijo v zadnjem trenutku, da bi preprečili njihovo upiranje, v spremstvu policije in uslužbencev migracijskega urada vrnejo v njihove države na posebnih le zanje organiziranih poletih.

Kdo se znajde v teh centrih? Ne le prosilci za azil, katerih prošnje so bile zavrnjene, temveč tudi ljudje, ki so v Švici živeli več desetletij, si tam ustvarili družine, delali, plačevali davke, prispevke za socialno varnost, zdravstveno zavarovanje, a nimajo urejenega statusa, nekateri tudi ne osebnih dokumentov.

Dokumentarec se osredotoča predvsem na obdobje v njihovih življenjih, ki bi ga lahko opisali kot nekakšno obdobje čakanja. Čakanja na vrnitev nazaj v državo, kjer mnogi nimajo nikogar več, ki je mnogi ne vidijo več kot svojo domovino, v kateri nekateri niso bili že desetletja in nenezadnje, na vrnitev v državo, v kateri mnogim grozijo hude kršitve človekovih pravic zaradi njihove politične, verske, etnične ali druge pripadnosti. V tem obdobju si čas zapolnjujejo z medsebojnim druženjem, športnimi aktivnostmi in drobnimi opravili. Zgodbe posameznih migrantov prekinjajo posnetki sestankov osebja centra, ki razpravlja o posameznih zapornikih (četudi eden od njih pravi, da jih raje imenuje prebivalci centra, ne pa zaporniki, je struktura življenja v centru povsem podobna zaporu) in o načrtih za posebne lete.

Režiser, ki je tudi sam potomec ilegalnih priseljencev, je z osredotočanjem na izpovedi posameznih migrantov uspel pokazati na tisto protislovje migrantskih politik, ki v prevladujočih diskurzih o migrantih prav gotovo ni dovolj artikulirano: migrante prepogosto gledamo le kot osebe, ki naj bi zlorabljale sistem nove države, pri tem pa spregledamo njihov izjemen prispevek k blaginji, trgu delovne sile, pokojninskemu in socialnemu sistemu, v državah, v katere so prišli; ali pa jih vidimo le kot izvajalce tistih del, ki jih domače prebivalstvo ne želi opravljati, kot nekakšen začasen resurs, njihove človekove pravice (npr. do svobodnega gibanja, družinskega življenja, ipd.) pa se jim omejuje. Zakaj? V dokumentarcu večkrat slišimo v zadnjem desetletju skoraj že vseprisotno besedo: varnost. V imenu varnosti se zapira ljudi, ki niso zagrešili nič drugega razen tega, da so iskali boljše življenje oziroma zbežali pred kršitvami človekovih pravic in v imenu varnosti se uporablja skrajne ‘zaščitne’ ukrepe (npr. močno zvezanje oseb, ki jih pošljejo na posebne lete). Vendar pa gre pri vsej zadevi še za nekaj več: gre za tisti subtilni rasizem in nacionalizem, ki ga zahodne države uperjajo na tiste, ki jih vidijo kot fundamentalno Drug(ačne)e. Če ponazorim z besedami enega od zaprtih v centru: ‘gre za to, da smo iz tretjega sveta in zato se imate za superiorne’. In prav v tem kontekstu moramo brati tudi tragičen konec filma: enega izmed prebivalcev centra, ki so ga poslali na posebni let, so policisti premočno zvezali in je umrl. Izvemo, da gre že za tretji (dokumentiran) primer smrti v Švici, ki je posledica takih ekstremnih ‘varnostnih ukrepov’. Kar nas ponovno vrača na začetek tega pisanja in 16 136 ljudi, ki so neposredno ali posredno umrli zaradi vedno bolj omejevalne migracijske politike v Evropi.

Če si filma ne boste uspeli ogledati in/ali za več informacij o njem vam toplo priporočam ogled spletne strani www.volspecial.ch Tam izvemo med drugim tudi to, da so švicarske oblasti oblastem v Kamerunu izročile dokumentacijo enega izmed zavrnjenih prosilcev za azil, ki so ga v Kamerunu po deportaciji zaprli, da so Švicarji zakon, ki dovoljuje zapiranje migrantov, ki jim grozi deportacija, izglasovali leta 1994, četudi jih večina vsebine zakona sploh ne pozna, da so v centrih po zakonu lahko zaprti moški in ženske stari več kot 15 let, torej tudi mladoletniki, da lahko taki posebni leti trajajo tudi po 20 ur, ker se zaradi znižanja stroškov ustavijo v več državah, izvemo pa tudi, kaj se je po vrnitvi v matično državo dogajalo z nekaterimi posamezniki, katerih usode so predstavljene v dokumentarcu.



  • Share/Bookmark

Fukušima – dežela senc

YouTube slika preogleda Prvi predstavljeni film iz sklopa tekmovalnih filmov, ki se na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma poteguje za nagrado AIS, je Fukušima: Nikogaršnja cona režiserja Toshija Fujiware. Cunami in nesreča v jedrskem reaktorju v Fukušimi marca 2011 sta že sprožila kopico dokumentarcev, Fujiwara pa tragedijo jemlje kot podlago za širše razmjišljanje o človečnosti, žalovanju, odzivanju na katastrofe in sodobni obsedenosti s podobami. Film si lahko ogledate v nedeljo, 25. 3., ob 21.00 v Kosovelovi dvorani Cankarjeva doma in v sredo, 28. 3., ob 17.00 v Kinodvoru. Kaj pa je po ogledu filma razmišljala naša prostovoljka Tina?

Na prvi pogled se zdi, da Fujiwarin dokumentarec Fukušima: Nikogaršnja cona ne sodi v tekmovalni del programa Festivala dokumentarnega filma, kjer AIS vsako leto razglasi zmagovalni film na temo človekovih pravic. Jedrska katastrofa, ki se je zgodila marca lani in je šokirala svet, je konec koncev v največji meri posledica naravne nesreče, čeprav je v resnici kombinacija delovanja potresa, cunamija in neustreznega upravljanja institucij s tveganji v jedrski elektrarni. Vendar ni namen tega bloga, tako kot ni namen dokumentarca, iskanje krivcev v družbi. Namen dokumentarca je pokazati tisto, kar je površnemu pogledu skrito.

Fujiwara nas v filmu najprej popelje skozi podobe katastrofe, ki so nam znane, jasno prikažejo uničenje in na katere smo nekako pripravljeni: vidno materialno razdejanje znotraj 20-kilometrske izključitvene cone, opustošenje, razbitine, razrite ceste. Zaradi medijskega poročanja, obilice informacij ter poplave vizualnih podob smo vajeni občutkov, ki se nam ob takšnih prizorih porajajo. Resnična vrednost Fujiwarinega pogleda na posledice katastrofe pa je v prizorih, ki gledalca popeljejo onkraj očitnega.

Pogled na nedotaknjeno naravo, potoke, polja, gozdove in živino, ki se sprehaja po travnikih, v prvem trenutku gledalca zavede, da pokrajina ostaja neokrnjena. Vendar se nato prikrade misel, da nad to lepo, mirno pokrajino visi nevidna senca – senca radioaktivnega sevanja. Ljudje, ki jih spoznamo v filmu, so bili primorani zapustiti ne samo svoje imetje, temveč tudi živa bitja, za katera so skrbeli, ter način življenja, ki so ga prevzeli od prejšnjih generacij in ohranjali za prihodnje. Eno leto po katastrofi leži teža sevanja nad ljudmi, živalmi in okoljem. Urejena polja postajajo divjina, otroška igrišča so zapuščena, narava si nazaj jemlje ceste. Gledalec se sooči s podobami katastrofe, ki je pravzaprav ne more videti.

Fujiwarin dokumentarec Fukušima: Nikogaršnja cona tako sodi v tekmovalni del programa festivala. Eno leto po jedrski katastrofi se družbenih posledic šele pričenjamo zavedati. Kot pravi Fujiwara, videti pomeni verjeti. Njegov dokumentarec nam ponudi možnost videti.

  • Share/Bookmark