Amnesty International Slovenije

Ker mi običajno kronično primanjkuje fotografij z naših akcij (aktivistke in aktivisti se praviloma tako zagrizejo v akcijo, da povsem pozabijo na ohranitev kakšnega fotografskega spomina za zanamce), sem nadvse navdušena, ker imam res obsežno foto-dokumentacijo z našega petkovega protesta ob 6. obletnici prvih premestitev v Guantánamo. Torej, sledi foto-galerija – 2. del in malo ‘razmišljanja’.

Radovednost mi seveda zadnja dva dneva ni dala miru in sem gledala vsepovprek po spletu, kje je kdo kaj poročal o našem protestu in kakšni so bili komentarji. Tako sem med drugim na nekaterih mestih naletela tudi na enega od tistih … kako naj rečem, khmmm … navedkov, ki niso nič novega, a me vedno znova osupnejo. Namreč, v isti sapi zatrjevanje, da se nič ne da narediti in je posledično brez veze na tak način skakati po ulici, hkrati pa očitek, da ne naredimo dovolj … Ja, to bo obrabljeno, pa vendar: skupaj lahko vendar kaj spremenimo. Sicer smo že vnaprej vrgli puške v koruzo.

En protest v majhni Ljubljani (za katero morda res veliko ljudi na drugi strani luže še nikoli ni slišalo) s kakšnimi 50 udeleženimi sam po sebi morda res ni veliko. A več takih protestov po vsem svetu skupaj pa že prispeva k efektu snežne kepe, kajne?

Morda zveni naivno (hm, včasih se mi zdi, da je ob strokovnem poznavanju področja človekovih pravic naše delo občasno nujno treba začiniti tudi z mešanico naivnosti, sanjarjenja, trmoglavosti in vztrajanja). Nenazadnje je bila Amnesty v svetu ena prvih, ki je pozivala k zaprtju centra za pridržanje v Guantánamu. Vsako od preteklih 6 let je naš poziv postajal močnejši, saj se nam je pridruževalo vedno več ljudi, ki so se začeli zavedati nezakonitosti takšnega pridržanja – brez vloženih obtožnic, brez poštenega sojenja na sodišču, brez sodne preveritve zakonitosti pridržanja.

Letos, na primer, se je pozivu AI pridružilo tudi 1200 parlamentarcev z vsega sveta, med njimi tudi 17 iz slovenskega državnega zbora. Skupaj smo pozvali ZDA, naj odpravijo nezakonita pridržanja ter bodisi obtožijo pridržane konkretnih, z zakonom predvidenih kaznivih dejanj ter jim pošteno sodijo bodisi jih izpustijo.

Ob predaji omenjene peticije ameriškim oblastem so se v Washingtonu na protestu zbrali tudi naši ameriški kolegi iz Amnestyja. Na tej povezavi si lahko ogledate video posnetek.

Meni so posebno všeč te besede direktorja ameriške sekcije Amnesty Larryja Coxa: »… v trenutku, ko so Američani upravičeno zahtevali učinkovite ukrepe za preprečevanje terorističnih dejanj, so nam namesto tega dali nekaj zelo drugačnega: prizor podaljšanega trpljenja, namerno povzročenega stotinam moških, ki niso bili nikoli obtoženi kaznivih dejanj, nikoli obsojeni, a so vseeno že leta v okovih in celicah, brez stikov z domačimi, brez dostopa do sodišča, brez zaščite pred mučenjem in slabim ravnanjem, zanikane so jim človekove pravice in človeško dostojanstvo …« (prevod po videu posnetku, bi se ga dalo še ‘izpiliti’).

Metka, Amnesty

P.s. Več o petkovem protestu v Ljubljani najdete tu.