Amnesty International Slovenije

AKCIJA LGBT V ŠKOFJI LOKI

Za v soboto, 12. maja, me je Maja prijazno povabila na akcijo v Škofji Loki, ki so jo pripravile naše mlajše aktivistke. Ker sem se imel fino, želim zbrano podati nekaj svojih impresij.

Akcija naj bi se začela ob 9:30. Na mestni trg sem prišel četrt ure prej, punce so že vse super zrihtale, tako da se meni ni bilo treba ravno pretegniti s pripravami. Okrasili smo dve stojnici, ki sta bili postavljeni vzporedno s prostori stranke NSI. Na bližnje drevo so punce razobesile mavrično zastavo. Vse je bilo pripravljeno, čakali smo samo še Parazite, ki naj bi nam priskrbeli ozvočenje.

Malo pred akcijo se je močno ulilo. Dež očitno postaja stalni spremljevalec LGBT akcij, tudi lani na Šuštarskem mostu ob akciji »Mladi 4 držav proti homofobiji« je bilo podobno. Naključje? No, punce so se nabutale pod stojnici, sam pa sem se skril pod svoj velik dežnik.

Usta smo si prelepili z ne preveč prijaznim lepilnim trakom, ki je ponazarjal molk. Molk je poetičen v tem, da nastopa pod pretvezo. Pod pretvezo, da zamolčuje smisel. V resnici pa s tem izreka nesmisel, kajti zamolči se lahko zgolj govor. No, prav zato, da molku vseeno nadenemo videz smisla, smo na ulici delili letake »Lezbača« s pojasnilom, zakaj in v čigavem imenu molčimo. Mnogi ljudje zakrivajo svojo spolno usmerjenost. Molčijo o tem, koga imajo zares radi. Molčijo, ker drugače ne morejo. Prav zato smo v sobotni akciji Amnestijevci z molkom spregovorili namesto njih!

Prenehalo je deževati. Prišli so Paraziti, postavili ozvočenje in akcija se je pričela. Pograbil sem zajeten kup »Lezbač« in se postavil za spoznanje stran od glavnega dogajanja, a zato na strateško pozicijo tik ob Mercatorju in DZS. Mnogi ljudje so se glavni stojnici poskušali izogniti, a zato niso mogli prebiti moje zapore. Deljenje letakov je bilo izredno poučno. Naj poskušam zbrati nekaj zanimivejših reakcij.

»Kaj pa imate tule?«, je vprašala gospa, ko sem ji molil listek. Mar ni opazila mojih prelepljenih ust? Mar ni opazila mojega čudovitega performansa? Kaj ni bilo očitno, da ji prav zato nudim listek z vsemi pojasnili?

»Mar nimate kaj bolj pametnega početi«, je ostreje nastopil prileten gospod. Utemeljeno sumim, da je zelo dobro vedel, kakšno vrsto »deviacije« zagovarjamo. Nekaj korakov naprej sta s kolegom namreč močno zabavljala, ko sta prebirala naše letake.

Otročki ob mamicah so precej buljili vame, zakaj imam polepljena usta. Fino, kajti njihove mamice so potem raje jemale letak.

Neki mladec je listek z veseljem vzel. Po njegovem mnenju pri starejših verjetno ne bomo ničesar spremenili, zato pa da je vprašanje istospolnosti med mladimi itak že nekaj povsem normalnega. Odgovoril sem mu, da so mladi močno nagnjeni k prevzemanju vzorcev svojih staršev, kar ga je popolnoma osupnilo. »Mar res???« Tako osupnilo, da sem se vprašal, če sem mar povedal kaj revolucionarno novega.

Neki tip letaka ni želel vzeti. »Sem enega pravkar zmečkal«, mi je z nekoliko porogljivo kazal ostanke listka v svoji roki. Skoraj bi mu bil pikro zinil, »Bi morda želeli zmečkati še enega?«, a me je nekaj zaustavilo, sam ne vem kaj. Morda selotejp na mojih ustih.

Neka gospa je eni naši aktivistki odčitala daljšo lekcijo o pravilni vzgoji otrok po evangelijih. Svoje otroke šola sama, ker naj bi bilo v šolskih knjigah preveč škratov. V njeni bližini je medtem ves čas krožil njen sinko s svojim zelenim traktorjem. Maja ni mogla iz svoje kože, v prikolico mu je položila eno »Lezbačo«, sam sem mu dodal še roza letak (tisti, ki govori o tem, ali kaj vprašamo svojega soseda o tem, koga smemo poljubiti). Prav je, da otrok prejme celovito informacijo.

Pozitivno me je presenetil nek moški, ki je sprva zaničevalno vprašal, kaj mu težim s tem listkom. Nato je letak vzel, ga počasi prebral – in - ga zloženega pospravil v zadnji hlačni žep! Ni ga vrgel v najbližjo kanto!

Dve gospe sta glasno komentirali dogajanje, medtem ko sta pazljivo brali. »Aja, lezbike so! Pa za tiste homoseksualce se gre!«

Pri vsem tem dogajanju moram toplo pohvaliti Škofjeločane. Ob prejemu letaka so me gledali v oči in se zahvalili. Čutil sem močan osebni stik, kar se radikalno razlikuje od tega, česar sem vajen s podobnih akcij v Ljubljani. Je to naključje, ali pa so vendarle razlike med vzdušjem večjih ali manjših mest? Precej gospa je listek vzelo iz vljudnosti, kar je normalno. Mnogo jih je iz trgovine prihajalo s polnimi vrečkami v obeh rokah, pa so se vseeno potrudile sprejeti letak. In temu je potem vedno sledila zahvala.

Naša aktivistka Migi je vmes pogumno renčala na rotveilerja, vendar pa ta ni kazal večjega zanimanja (ali pa se je je bal).

Po eni uri so punce akcijo zaključile z objemom. Jaz pa sem jo z izpolnjenim jutrom mahnil proti domu.

Janez, aktivist AIS