Fukušima – dežela senc

YouTube slika preogleda Prvi predstavljeni film iz sklopa tekmovalnih filmov, ki se na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma poteguje za nagrado AIS, je Fukušima: Nikogaršnja cona režiserja Toshija Fujiware. Cunami in nesreča v jedrskem reaktorju v Fukušimi marca 2011 sta že sprožila kopico dokumentarcev, Fujiwara pa tragedijo jemlje kot podlago za širše razmjišljanje o človečnosti, žalovanju, odzivanju na katastrofe in sodobni obsedenosti s podobami. Film si lahko ogledate v nedeljo, 25. 3., ob 21.00 v Kosovelovi dvorani Cankarjeva doma in v sredo, 28. 3., ob 17.00 v Kinodvoru. Kaj pa je po ogledu filma razmišljala naša prostovoljka Tina?

Na prvi pogled se zdi, da Fujiwarin dokumentarec Fukušima: Nikogaršnja cona ne sodi v tekmovalni del programa Festivala dokumentarnega filma, kjer AIS vsako leto razglasi zmagovalni film na temo človekovih pravic. Jedrska katastrofa, ki se je zgodila marca lani in je šokirala svet, je konec koncev v največji meri posledica naravne nesreče, čeprav je v resnici kombinacija delovanja potresa, cunamija in neustreznega upravljanja institucij s tveganji v jedrski elektrarni. Vendar ni namen tega bloga, tako kot ni namen dokumentarca, iskanje krivcev v družbi. Namen dokumentarca je pokazati tisto, kar je površnemu pogledu skrito.

Fujiwara nas v filmu najprej popelje skozi podobe katastrofe, ki so nam znane, jasno prikažejo uničenje in na katere smo nekako pripravljeni: vidno materialno razdejanje znotraj 20-kilometrske izključitvene cone, opustošenje, razbitine, razrite ceste. Zaradi medijskega poročanja, obilice informacij ter poplave vizualnih podob smo vajeni občutkov, ki se nam ob takšnih prizorih porajajo. Resnična vrednost Fujiwarinega pogleda na posledice katastrofe pa je v prizorih, ki gledalca popeljejo onkraj očitnega.

Pogled na nedotaknjeno naravo, potoke, polja, gozdove in živino, ki se sprehaja po travnikih, v prvem trenutku gledalca zavede, da pokrajina ostaja neokrnjena. Vendar se nato prikrade misel, da nad to lepo, mirno pokrajino visi nevidna senca – senca radioaktivnega sevanja. Ljudje, ki jih spoznamo v filmu, so bili primorani zapustiti ne samo svoje imetje, temveč tudi živa bitja, za katera so skrbeli, ter način življenja, ki so ga prevzeli od prejšnjih generacij in ohranjali za prihodnje. Eno leto po katastrofi leži teža sevanja nad ljudmi, živalmi in okoljem. Urejena polja postajajo divjina, otroška igrišča so zapuščena, narava si nazaj jemlje ceste. Gledalec se sooči s podobami katastrofe, ki je pravzaprav ne more videti.

Fujiwarin dokumentarec Fukušima: Nikogaršnja cona tako sodi v tekmovalni del programa festivala. Eno leto po jedrski katastrofi se družbenih posledic šele pričenjamo zavedati. Kot pravi Fujiwara, videti pomeni verjeti. Njegov dokumentarec nam ponudi možnost videti.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !