Kam leti posebni let?

YouTube slika preogledaDokumentarec, ki je v švicarskem kulturno-političnem okolju sprožil kontroverzne polemike, prikazuje razmere v zaporniškem centru za ilegalne priseljence. Režiser Fernand Melgar, ki je tudi sam potomec ilegalnih imigrantov, je analiziral kontradikcije đšvicarske priseljenske politike. Priseljenci uživajo neke vrste nadzorovano svobodo, vendar se večina vseeno pripravlja na najhujše – izročitev matični domovini, kamor jih bodo pospremili na “posebnih letih”, čeprav jih v domovini najverjetneje čaka aretacija.

Na “posebni let” v okviru Festivala dokumentarnega filma lahko poletite v četrtek, 22. marca, ob 21.00 v Kinodvoru in v torek, 27. marca, ob 17.00 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.

Naša prostovoljka Sanja si je film že ogledala:

31. januarja sem prejela elektronsko pošto s povezavo do dokumenta organizacije United Against Racism z naslovom List of 15 551 documented refugee deaths through Fortress Europe Ta za čas od 1. januarja 1993 s pomočjo virov mnogih nacionalnih in mednarodnih organizacij in drugih javno dostopnih virov sistematično zbira podatke o smrtih migrantov in migrantk, ki so umrli na poti v Evropo; ko so prečkali meje posameznih evropskih držav; tistih, ki so zaradi hudih kršitev človekovih pravic umrli po tem, ko so jih evropske države vrnile nazaj v njihovo matično državo; tistih, ki so bili žrtve t. i. zločinov iz sovraštva v državah, v katere so prišli; naravnost osupljiv pa je tudi pogled na število samomorov v domovih za prosilce za azil, deportacijskih centrih in drugih ustanovah, v katerih so nastanjeni tujci. Danes, 16. marca, ko sem ponovno odprla navedeni dokument, je število smrti naraslo že na 16 136 (po stanju z dne 10. 2. 2012). Seveda gre tu le za dokumentirane smrti. Dokument, ki ga najdete na zgornji povezavi, je odlična iztočnica za pisanje o dokumentarcu Posebni let.

Dokumentarec Posebni let prikazuje življenje v enem izmed 28 deportacijskih centrov, v katere v Švici nastanijo migrante in migrantke, ki jih nameravajo izgnati iz države, v centru Frambois v Ženevi. Namesto besede nastanijo lahko uporabimo tudi besedo zaprejo, ker ti ljudje nimajo svobode gibanja. Zakon celo določa, da so lahko zaprti do dve leti. Že na začetku izvemo, da imajo le tri možnosti: da jih bodo izpustili na svobodo, da jih bodo poslali domov z rednim poletom, ali pa, da jih bodo, če se bodo upirali deportaciji, poslali v države, iz katerih prihajajo, s t. i. posebnim letom. Ta v praksi pomeni, da močno zvezane migrante in migrantke, ki jih o deportaciji obvestijo v zadnjem trenutku, da bi preprečili njihovo upiranje, v spremstvu policije in uslužbencev migracijskega urada vrnejo v njihove države na posebnih le zanje organiziranih poletih.

Kdo se znajde v teh centrih? Ne le prosilci za azil, katerih prošnje so bile zavrnjene, temveč tudi ljudje, ki so v Švici živeli več desetletij, si tam ustvarili družine, delali, plačevali davke, prispevke za socialno varnost, zdravstveno zavarovanje, a nimajo urejenega statusa, nekateri tudi ne osebnih dokumentov.

Dokumentarec se osredotoča predvsem na obdobje v njihovih življenjih, ki bi ga lahko opisali kot nekakšno obdobje čakanja. Čakanja na vrnitev nazaj v državo, kjer mnogi nimajo nikogar več, ki je mnogi ne vidijo več kot svojo domovino, v kateri nekateri niso bili že desetletja in nenezadnje, na vrnitev v državo, v kateri mnogim grozijo hude kršitve človekovih pravic zaradi njihove politične, verske, etnične ali druge pripadnosti. V tem obdobju si čas zapolnjujejo z medsebojnim druženjem, športnimi aktivnostmi in drobnimi opravili. Zgodbe posameznih migrantov prekinjajo posnetki sestankov osebja centra, ki razpravlja o posameznih zapornikih (četudi eden od njih pravi, da jih raje imenuje prebivalci centra, ne pa zaporniki, je struktura življenja v centru povsem podobna zaporu) in o načrtih za posebne lete.

Režiser, ki je tudi sam potomec ilegalnih priseljencev, je z osredotočanjem na izpovedi posameznih migrantov uspel pokazati na tisto protislovje migrantskih politik, ki v prevladujočih diskurzih o migrantih prav gotovo ni dovolj artikulirano: migrante prepogosto gledamo le kot osebe, ki naj bi zlorabljale sistem nove države, pri tem pa spregledamo njihov izjemen prispevek k blaginji, trgu delovne sile, pokojninskemu in socialnemu sistemu, v državah, v katere so prišli; ali pa jih vidimo le kot izvajalce tistih del, ki jih domače prebivalstvo ne želi opravljati, kot nekakšen začasen resurs, njihove človekove pravice (npr. do svobodnega gibanja, družinskega življenja, ipd.) pa se jim omejuje. Zakaj? V dokumentarcu večkrat slišimo v zadnjem desetletju skoraj že vseprisotno besedo: varnost. V imenu varnosti se zapira ljudi, ki niso zagrešili nič drugega razen tega, da so iskali boljše življenje oziroma zbežali pred kršitvami človekovih pravic in v imenu varnosti se uporablja skrajne ‘zaščitne’ ukrepe (npr. močno zvezanje oseb, ki jih pošljejo na posebne lete). Vendar pa gre pri vsej zadevi še za nekaj več: gre za tisti subtilni rasizem in nacionalizem, ki ga zahodne države uperjajo na tiste, ki jih vidijo kot fundamentalno Drug(ačne)e. Če ponazorim z besedami enega od zaprtih v centru: ‘gre za to, da smo iz tretjega sveta in zato se imate za superiorne’. In prav v tem kontekstu moramo brati tudi tragičen konec filma: enega izmed prebivalcev centra, ki so ga poslali na posebni let, so policisti premočno zvezali in je umrl. Izvemo, da gre že za tretji (dokumentiran) primer smrti v Švici, ki je posledica takih ekstremnih ‘varnostnih ukrepov’. Kar nas ponovno vrača na začetek tega pisanja in 16 136 ljudi, ki so neposredno ali posredno umrli zaradi vedno bolj omejevalne migracijske politike v Evropi.

Če si filma ne boste uspeli ogledati in/ali za več informacij o njem vam toplo priporočam ogled spletne strani www.volspecial.ch Tam izvemo med drugim tudi to, da so švicarske oblasti oblastem v Kamerunu izročile dokumentacijo enega izmed zavrnjenih prosilcev za azil, ki so ga v Kamerunu po deportaciji zaprli, da so Švicarji zakon, ki dovoljuje zapiranje migrantov, ki jim grozi deportacija, izglasovali leta 1994, četudi jih večina vsebine zakona sploh ne pozna, da so v centrih po zakonu lahko zaprti moški in ženske stari več kot 15 let, torej tudi mladoletniki, da lahko taki posebni leti trajajo tudi po 20 ur, ker se zaradi znižanja stroškov ustavijo v več državah, izvemo pa tudi, kaj se je po vrnitvi v matično državo dogajalo z nekaterimi posamezniki, katerih usode so predstavljene v dokumentarcu.



  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !