Na pragu med svetom mrtvih in svetom živih

YouTube slika preogleda

Litovski dokumentarni film Barzak je film o čakanju in bolečini, “ki prihaja od znotraj in počasi razžira človeka”, kakor se je izrazil režiser Mantas Kvedaravicius. Njegova kamera se osredotoča na čečensko družino, ki že devet let čaka na novice ruskih oblasti o usodi izginulega sina; zaradi proruskih oziroma terorističnih dejavnosti naj bi ga ugrabili, mučili in ubili. Naslov filma pomeni mejo med živimi in mrtvimi, prag med obema svetovoma, ki pa ne pripada nobenemu. Film bo na Festivalu dokumentarnega filma na sporedu v četrtek, 22. 3., ob 17.30 v Kinodvoru in v sredo, 28. 3., ob 17.00 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.

Naš prostovoljec Rok je po ogledu filma zapisal:

»Barzakh je prag med svetom mrtvih in svetom živih. Ločuje ju, vendar ni nobeden od njiju. Tisti v njem niso ljudje s tega sveta, ki lahko jedo in pijejo. Tisti v njem nimajo možnosti, da bi bili nagrajeni ali kaznovani za svoja dejanja.«

Litvanec Mantas Kvedaravičius se v svojem režijskem prvencu s kamero poda v čečensko mesto, ki počasi izgublja zunanje znake vojne z Rusi pred leti. Vrstijo se gradnje in prenove, ulice so mirne in vsakdanje življenje na videz poteka nemoteno. Pred nami se vrstijo podobe čečenskega vsakdana – kuhanje, druženje, poročna slavja, ki pa slabo prikrivajo grobe kršitve človekovih pravic, ki so jih deležni ljudje na tem koncu sveta.

Hamdan Mastaev je pred skoraj natanko štirimi leti zapustil svoje stanovanje in se nikoli več ni vrnil. Mnogo prič je videlo, da so ga odpeljali pripadniki vojske, vendar poizvedovanja, prošnje, peticije in apeli na tožilstvo, ki je zadolženo za njegov primer, vedno znova dajo enak odgovor: »Hamdan je živ in se  bo vrnil.«

Vprašanje pa je, če je za njega sploh bolje, da je živ in da se bo nemara vrnil. V filmu je namreč podana zgodba še enega Čečena, ki je doživel grozljivo izkušnjo z ruskim zaporom, no, z mučilno celico, in ne mine noč, da se ne bi pretresen spominjal tistih dni.

Kaj je bolje? Preživeti in se vrniti ali biti ubit? Kaj je bolje za svojce? Kako bo mati sprejela vrnitev svojega sina, če ta pride nazaj v brazgotinah in z iznakaženimi udi? Kako bo sprejela novico o njegovi smrti?

Odgovor na zadnje vprašanje je verjetno še najbolj preprost – ne bo ga. V zadnjih letih je na tisoče Čečenov poniknilo v neznano in Hamdanov primer je zgolj simptom širšega bolezenskega pojava, ki pa ga nihče ne zdravi. Ljudje izginjajo in njihovi sorodniki leta in leta ostajajo v barzakhu, v negotovosti, v vicah, v brezciljnosti, kjer čakajo le to, da poštar morda končno prinese pismo. A poštarja ni nikdar, pa tudi če pride, ne pove nič novega, saj so edine novice, ki kaj štejejo, tiste, ki se jih da dobiti na ulici.

Dokumentarec naturalistično poda še eno v nizu zgodb, ki jih ne bi smeli več poslušati. Izginuli, desaparecidos, so pojav, ki vedno znova vznikne na vseh koncih sveta (tudi pri nas), kjer storilci še leta – ali pa nikdar – niso obtoženi, kaj šele obsojeni in kjer so označeni skupni grobovi že pravo razkošje. Mučenje, leta pridržanja brez obtožnice in izvensodni poboji nimajo opravičila, mrtvih ni moč vrniti med žive, toda lahko se vrne vsaj del življenja živim (ali bolje – še živečim) in se jih seznani s tem, kje počivajo njihovi bližnji. Zares velja: Onkraj grobov naj ne seže jeza sovražnikov.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !