Parada ponosa v letu 2007 je bila v primerjavi z letom prej bolj “strpna“, udeleženci so bili deležni “zgolj“ verbalnih napadov, protiprotestniki pa so vanje metali različne predmete ter jajca. Pred parado sta bili v parku odkriti dve eksplozivni telesi domače izdelave.

Riga 2008

Letošnjo parado je, tako kot prejšnja leta, priredila organizacija MOZAIKA, skupaj z AI ter še nekaterimi NVOji. Mozaika je trenutno edina LGBT organizacija v Latviji, maloštevilna, kot je, pa deluje izključno na območju Rige. Uvodni sestanek AI-ja v konferenčni dvorani hotela Albert, dan pred samo parado, se je pokazal kot pravo pravcato zasedanje kriznega štaba. Kot da gremo v vojno območje, ne pa na neke miroljubne proteste.

Vsaka parada ponosa je pri prebivalcih sprejeta kot provokacija in to vzdušje močno pomagajo vzdrževati mediji. Predstavniki AI so nam zabičali, naj nikar ne kažemo sredincev, v primeru fizičnega spopada pa naj nekako raje poskušamo s telesom zaščititi svojega ubogega buddya, ki bi ravno utegnil prejemati brce, kot pa da bi se aktivno spopadli z napadalci (da se ne bi v medijih pojavila fotka amnestijevca s pestjo, počivajočo na obrazu nedolžnega Latvijca, ter z mastnimi naslovi: “Tuji geji pretepajo naše fante“. Poljubljanje na paradi sicer ni bilo prepovedano, a tudi to dejanje štejejo kot provokacijo.

Parada je potekala vzdolž glavne reke v Rigi, Daugave. Enokilometrski nabrežni pas je bil že dan pred parado popolnoma zablokiran. Do tega območja je sicer običajno mogoče priti skozi neštete uličice, ki na obrežje silijo iz starega mestnega jedra, Vercige. Tudi te so bile zaprte, z izjemo dveh prehodov, za katera smo vedeli samo policija in protestniki.

Iz varnostnih razlogov smo se iz hotela do prizorišča odpravili v skupinah po tri do deset, pri tem pa uporabljali različne poti do dveh vstopnih točk. Skupine so bile namenoma mešane, tako po spolu kot barvi kože.

Paradni dan je bil krasen, sončen, ne prevroč ter z rahlim vetrom, ob tisti široki reki z galebi, ki me je spominjala na morje. Na samem prizorišču smo si nadeli rumene amnesty majčke. Elin, moja buddy iz otočja Føroyar, mi je pomagala nositi mavrično zastavo. Pohod se je končno začel. Štartali smo pri cerkvici, točno na tistem mestu, kjer so se leta 1991 odvili govori v podporo latvijski samostojnosti. Ta prostor je bil izbran prav iz tega razloga, vendar pa simbolika ni bila opažena. Manjkali so namreč gledalci. Policija je za nas vzpostavila hermetično zaprto območje, stran od oči javnosti.

Protiprotestniki so ostali zadržani za barikadami, tako da nas niso mogli fizično napasti. A so se strateško zatekli k maškaradi. Nekateri so si bili nadeli bele zaščitne obleke z oznakami za biološko nevarnost, spet drugi pa so se bolje počutili preoblečeni v kondome, pse in piščance. Na zadnjicah so pri tem imeli našite dovolj razpoznavne napise. O terminu normalnost, dovolj bodi!

Končno smo, veseli, začeli marširati. Glasno smo žvizgali ter vpili Gay-rights-are-human-rights ter We-are-all-the-same. Tako osvežujoče je bilo, na takih uličnih akcijah mi je vedno prijetno. Sledeč nabrežju reke smo se kmalu, v razdalji kakih sto metrov, približali ograji, kjer so stali protiprotestniki. Koža na roki mi je instiktivno odrevenela, pa se teh ljudi, vsaj zavestno, niti malo ne bojim. Zares nemarno so se drli na nas! No pride, no pride!! Mi jim seveda nismo ostali dolžni, We-want-human-rights!! Njihov glas je bil močnejši, bolj ubran. Očitno jih je bilo precej več na kupu. To njihovo vpitje se me vsekakor je dotaknilo, res sem bil besen. Le kaj jim daje pravico tako dreti se na nas. In name!

Na teh protiprotestniških barikadah je bilo mogoče opaziti še eno zanimivo stvar. Z ramo ob rami so si stali ruski ter latvijski nacionalisti, ki se sicer sovražijo. Torej sta Amnesty in Mozaika vsaj za en dan uspela narediti nekaj pozitivnega, napredek v medkulturnem dialogu v Latviji! Popoln uspeh!

Pohod smo potem zaokrožili do izhodiščne točke, kjer so se zvrstili govori Amnestija, Mozaike, neke nevladne afriške organizacije in drugih. Protiprotestniki so nam medtem poskušali zablokirati edina peš-izhoda iz območja parade, vendar smo bili mi pametnejši. Organizirane smo imeli štiri avtobuse, ki so nas odpeljali iz okupirane cone in odložili na varnem mestu ob železniški postaji. Zopet smo zavzeli nevidno mesto v naši družbi.

Parada je bila končana, na olajšanje nas vseh. Na popoldanskem brejnstormingu v hotelu smo jo ocenili kot uspešno. Protestnikov je bilo sicer nekaj manj kot prejšnje leto, a kljub temu je bila to prva parada v Rigi na ulicah. Udeleženci smo parado doživljali z različnimi občutki. Izredno veselih in zadovoljnih nas je bila kaka tretjina. Ostali smo se počutili bolj mešano: navdušenje, relaksacija, strah.

Riga 2009?

Strinjali smo se, da je s pripravami treba začeti takoj, že naslednji teden. Prihodnje leto bo akcija vse-baltska, torej tudi v Litvi in Estoniji, in ne več izključno stvar Latvije.

Amnestijevci smo bili enotnega mnenja, da bo naslednje leto potrebno storiti korak naprej. Na letošnji paradi smo bili popolnoma izolirani od javnosti, naslednje leto na kaj podobnega ne želimo več pristati. Prebivalci Rige, razen skrajnežev seveda, morajo do nas imeti prost dostop. Od policije bomo zahtevali ustrezno zaščito, ampak tokrat resnično na javnem prostoru, z možnostjo organiziranja kakega koncerta v samem jedru starega dela mesta.

Za zaključek, Brian iz Mednarodnega sekretarita je povedal, da je bil današnjo podobo prekomerno zaščitene parade v Rigi mogoče videti v Londonu pred 20 leti. Danes je London prizorišče verjetno največje in najmanj policijsko varovane parade ponosa na svetu. Predstavnico Mozaike, Evito Goša, je ob številki - 20 let - kar streslo. Toliko časa bojo morali še čakati, ali kaj?! Jim v Amnestiju lahko to številko pomagamo vsaj prepoloviti?

Janez, prostovoljec AIS

Trak iz blaga z željami ljudi za dobro zapuščino OI za človekove pravice bomo pred predajo pokazali na pohodu od Prešernovega trga v Ljubljani (zberemo se ob 15. uri) do kitajske ambasade na Koblarjevi ulici. Več informacij.

Različni predstavniki kitajskih oblasti so se sami večkrat zavezali, da bodo OI imele ‘dobre’ posledice tudi za človekove pravice. Kaj bi lahko to konkretno pomenilo? Recimo, da bi izpustili zapornike in zapornice vesti. To so ljudje, ki so zaprti zgolj zaradi svojih političnih, verskih ali drugih nazorov, ki niso uporabljali ali zagovarjali nasilja. Zapornik vesti je na primer omenjeni novinar Ši Tao, ki so ga zaprli, ker je poslal elektronsko sporočilo o nekem vladnem navodilu za novinarje v ZDA.

Aprila 2004 je Ši Tao preko svojega e-predala na Yahooju poslal sporočilo spletni strani s sedežem v ZDA, v katerem je povzel vladno sporočilo glede 15. obletnice vojaškega zatrtja demonstracij na Trgu nebeškega miru. Aprila 2005 je bil obsojen na 10 let zapora, ker je “nezakonito preskrbel državne skrivnosti tujim entitetam”. Trenutno je v zaporu. Podjetje Yahoo je zagotovilo osebne informacije o imetniku računa za elektronsko pošto, kar je bilo kasneje uporabljeno kot dokaz za njegovo obsodbo.

Amnesty International pred olimpijskimi igrami poziva k celovitim reformam na 4 ključnih področjih, ki so povezane z osrednjimi olimpijskimi vrednotami in ohranitvijo človeškega dostojanstva. To so:

Svoboda govora: zagovorniki človekovih pravic so žrtve samovoljnih pridržanj, ustrahovanja in nadlegovanje. Ye Guozho je bil decembra 2004 pridržan in obsojen na 4 leta zapora zaradi “prepiranja in povzročanja težav”, potem ko je zaprosil za uradno dovoljenje za javno demonstracijo proti domnevnim prisilnim izselitvam v Pekingu.

Pridržanja brez sojenja: da bi očistili Peking pred OI, se je še razširila uporaba pridržanja brez sojenja, imenovana prevzgoja skozi delo. Gre za administrativni pripor, ki ga z namenom kaznovanja naloži policija – brez obtožbe, sojenja ali sodne presoje.

Spletna cenzura: ‘veliki kitajski požarni zid’ postavlja pod vprašaj zaveze države o ‘popolni svobodi medijev’. Opazovalci ocenjujejo, da obstaja spletna policijska sila s 30.000 pripadniki, ki se ob pomoči zahodne tehnologije posveča nadziranju spletnih strani in elektronske pošte.

Smrtna kazen: na Kitajskem usmrtijo največ ljudi na svetu. Smrtna kazen je predvidena za okoli 68 kaznivih dejanj, vključno z nenasilnimi (davčna utaja, poneverjanje, jemanje podkupnin in nekatera kazniva dejanja, povezana z drogami).

Wang Wei, generalni sekretar odbora za pridobitev OI v Pekingu, je izrazil prepričanje, da bo gostovanje OI dobro ne le za kitajsko gospodarstvo, ampak tudi za izboljšanje spoštovanja človekovih pravic. Da bodo OI izboljšale razmere na področju človekovih pravic na Kitajskem, je menil tudi Jacques Rogge, predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja.

V tem duhu bomo jutri predstavnikom kitajskega veleposlaništva predali vse želje, ki smo jih zbrali na trak želja. Tako kot za medaljo se je vredno in treba potruditi tudi za človekove pravice. Zanje si želimo zlato.

Metka, Amnesty

Dan bomo začeli s tekom v dveh težavnostnih stopnjah (5 in 10 km). Na registracijo (na kotalkališče) ste vabljeni ob 8. zjutraj, začetek teka je ob 9. Prijavnina je 5 evrov. To bo prav poseben tek, saj se bo teklo za zapornika vesti Yanga Tongyana, ki služi 12-letno zaporno kazen zaradi ‘prevratništva’. Obsodili so ga, ker je s svojim pisanjem podpiral politične in demokratične spremembe na Kitajskem.

Povabili vas bomo k simboličnemu skoku čez ovire, ki bodo predstavljale 4 področja kršitev človekovih pravic: smrtno kazen, nepoštena sojenja in administrativna pridržanja, cenzuro ter oviranje dela zagovornikov človekovih pravic.

Žigosanje traku želja: naš cilj je zbrati 100 metrov blaga, na katerega ljudje odtisnejo žig z napisom ‘olimpijska zapuščina’ in zraven dopišejo svojo željo, kakšna naj bi bila pozitivna zapuščina za človekove pravice. Celoten trak bomo v sredo, 18. junija, predali predstavnikom kitajskega veleposlaništva v Sloveniji kot posebno velikansko peticijo. Vabljeni: pripravljamo pohod od Prešernovega trga do veleposlaništva; na pot krenemo ob 15. uri.

Po skakanju in žigosanju boste v ravno pravem razpoloženju, da se usedete v kletko in se postavite v vlogo zapornika vesti: naslednji obiskovalec-obiskovalka pa vas bo ‘rešil’, tako da bo prevzel vaše mesto. S tem hočemo simbolično pokazati, da je včasih potrebno le malo napora, da nekomu pomagamo. Ta majhen napor boste lahko pokazali že na naslednji stojnici, kjer bomo imeli 8 primerov peticij, s podpisom katerih se boste lahko zavzeli za zapornike vesti in zagovornike človekovih pravic. Informacije o njih najdete na naši posebni spletni podstrani.

Za konec pa si lahko kupite še listek z nagradnim vprašanjem in stisnete pesti, da boste izžrebani: glavna nagrada je polet z balonom!

Sliši se dobro, kajne? Upam, da se vidimo.

Naj tudi končam z vremenom. V trenutku mešanice jeze-žalosti zaradi vseh obetov dežja sem klicala na agencijo za okolje (take močne mučne občutke ni dobro potlačiti ) Z najboljšimi nameni, da prebijem led, sem prijazni gospe, ki se je oglasila, rekla, da bi rada naročila lepo vreme za soboto. Ja, saj bi lahko vedela: star hec. Ki se ga očitno marsikdo domisli in gnjavi uboge ljudi na agenciji. Skratka, da mi ne bi odložila slušalke, sem morala zelo pohiteti razlagati, kdo sem in da kličem iz čisto resne organizacije za človekove pravice, ki pripravlja dogodek na prostem in bi rada vedela … khmm … ali lahko dobi lokalno vremensko napoved za ljubljanski Tivoli. Na koncu sem dobila številko dežurne meterološke službe

Vabljeni! Mi bomo tam: tudi kakšna kapljica dežja nas ne bo pregnala.

Metka, Amnesty

V slovenski Amnesty smo slovenske oblasti, tokrat dejansko v funkciji evropskih predstavnikov, že predhodno pozvali, naj v svojih pogovorih z ameriškim gostom naslovijo 4 kritične teme: Guantánamo, sistem vojaških komisij, mučenje in smrtno kazen v ZDA.

Vabimo vas, da k temu slovenske oblasti pozovete tudi vi: uporabite lahko že pripravljen apel na naši spletni strani.Sicer pa vas ne glede na aktualen obisk vabim k spletnemu delovanju proti kršitvam človekovih pravic v okviru vojne proti terorizmu.

Na spletni strani Tearitdown.org na primer se lahko pridružite načrtu AI za odpravo nezakonitih pridržanj ZDA, pri čemer je prvi korak zaprtje Guantánama. Guantánamo namreč predstavlja nekakšen vrh ledene gore. K njegovi odpravi smo večkrat z različnimi aktivnostmi opozorili tudi v slovenski Amnesty; nazadnje januarja letos ob 6. obletnici prvih premestitev ujetnikov v ta center za pridržanje (več o januarski akciji).

Prav tako vas vabim, da se spletno odjavite od zlorab človekovih pravic v okviru vojne proti terorizmu (Unsubscribe). Grožnja terorizma je resnična, toda teptanje človekovih pravic ni odgovor. Odjavljamo se od Guantánama, izročitev, mučenja in waterboardinga (vlivanje vode v usta) – na YouTubu si oglejte tudi film o waterboardingu.

Obe pobudi-aktivnosti imata tudi svojo stran na Facebooku.

Metka, Amnesty

V zvezi za nenasilje sodelujemo Amnesty International Slovenije, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Društvo za nenasilno komunikacijo, Društvo Ženska svetovalnica in kot nosilec projekta društvo Ključ – center za boj proti trgovini z ljudmi. V dneh, ko dijakinje in dijaki opravljajo formalni zrelostni izpit – maturo, jih naša Zveza za nenasilje, poziva, naj opravijo tudi življenjski zrelostni izpit: zaprisego o izbiri nenasilja!

Video z zaprisego o izbiri nenasilja.

Projekt Zaprisega o izbiri nenasilja sofinancirata Evropska komisija in Mestna občina Ljubljana, Urad za mladino. Pri projektu so zvezo podprli tudi Plesna šola Urška, Mobitel d.d., Studio Signal, RTV Slovenija, radijske postaje, ter vse srednje šole in gimnazije na območju Mestne občine Ljubljana, ki so se odzvale našemu povabilu.

Oba oglasa sta bila za AIS pripravljena brezplačno. Prvega je pripravil Gal s svojo ekipo iz Publicisa; drugega pa Aljoša z ekipo iz Pristopa. Oba oglasa sta bila z zlatim priznanjem nagrajena na letošnjem SOF-u! V slovenski Amnesty smo res veseli, ker z nami sodeluje vrsta odličnih oblikovalk in oblikovalcev, ki nam svoje usluge nudijo brezplačno: to je njihov prispevek k človekovim pravicam.

TV oglas Svečka je pripravljen za 20. obletnico ustanovitve Amnesty International Slovenije. Kreativni direktor je bil Gal Erbežnik, art direktor pa Kristijan Andoljšek (agencija Publicis).

Ob opozorilu na naš ‘rojstni dan’ v tem oglasu javnost opozarjamo, da lahko del svoje dohodnine namenijo tudi za AIS. Zelo bomo veseli vašega prispevka!

TV oglas Podpis (pisalo je orožje) pa oglašuje nujne akcije. To je pisanje pisem-apelov v dobro žrtev kršitev človekovih pravic. Kreativni direktor in pisec je Aljoša Bagola, vodja projekta Mojca Goršič in art direktor Miha Knific (agencija Pristop).

Tudi vi se vabljeni, da se pridružite našim mrežam za pisanje apelov. S svojim pismom lahko resnično spreminjate življenja.

Hribarjeva hiša v Ljubljani je od danes oblečena v osebne izpovedi oseb, ki so bile pred 16 leti izbrisane iz Registra stalnih prebivalcev RS. Zgodbe bodo do sredine maja nagovarjale mimoidoče in ozaveščale širšo javnost o problematiki izbrisanih. Vabimo vas, da si na spletni strani www.izbrisan16let.si ogledate celostno predstavitev akcije in podpišete e-peticijo.

Spletna stran www.izbrisan16.let je delo agencije Studio Poper v partnerstvu z AIS, Mirovnim inštitutom in Mestno občino Ljubljana. Spletna stran je domovanje širše komunikacijske kampanje, ki ima namen predvsem senzibilizirati javnost o kompleksni pravni, politični, moralni in predvsem človeški problematiki izbrisanih ter opozoriti na še vedno nerešen položaj izbrisanih.

Več informacij o problematiki izbrisanih najdete tudi na Amnestyjevi spletni strani.

Za v soboto, 12. maja, me je Maja prijazno povabila na akcijo v Škofji Loki, ki so jo pripravile naše mlajše aktivistke. Ker sem se imel fino, želim zbrano podati nekaj svojih impresij.

Akcija naj bi se začela ob 9:30. Na mestni trg sem prišel četrt ure prej, punce so že vse super zrihtale, tako da se meni ni bilo treba ravno pretegniti s pripravami. Okrasili smo dve stojnici, ki sta bili postavljeni vzporedno s prostori stranke NSI. Na bližnje drevo so punce razobesile mavrično zastavo. Vse je bilo pripravljeno, čakali smo samo še Parazite, ki naj bi nam priskrbeli ozvočenje.

Malo pred akcijo se je močno ulilo. Dež očitno postaja stalni spremljevalec LGBT akcij, tudi lani na Šuštarskem mostu ob akciji »Mladi 4 držav proti homofobiji« je bilo podobno. Naključje? No, punce so se nabutale pod stojnici, sam pa sem se skril pod svoj velik dežnik.

Usta smo si prelepili z ne preveč prijaznim lepilnim trakom, ki je ponazarjal molk. Molk je poetičen v tem, da nastopa pod pretvezo. Pod pretvezo, da zamolčuje smisel. V resnici pa s tem izreka nesmisel, kajti zamolči se lahko zgolj govor. No, prav zato, da molku vseeno nadenemo videz smisla, smo na ulici delili letake »Lezbača« s pojasnilom, zakaj in v čigavem imenu molčimo. Mnogi ljudje zakrivajo svojo spolno usmerjenost. Molčijo o tem, koga imajo zares radi. Molčijo, ker drugače ne morejo. Prav zato smo v sobotni akciji Amnestijevci z molkom spregovorili namesto njih!

Prenehalo je deževati. Prišli so Paraziti, postavili ozvočenje in akcija se je pričela. Pograbil sem zajeten kup »Lezbač« in se postavil za spoznanje stran od glavnega dogajanja, a zato na strateško pozicijo tik ob Mercatorju in DZS. Mnogi ljudje so se glavni stojnici poskušali izogniti, a zato niso mogli prebiti moje zapore. Deljenje letakov je bilo izredno poučno. Naj poskušam zbrati nekaj zanimivejših reakcij.

»Kaj pa imate tule?«, je vprašala gospa, ko sem ji molil listek. Mar ni opazila mojih prelepljenih ust? Mar ni opazila mojega čudovitega performansa? Kaj ni bilo očitno, da ji prav zato nudim listek z vsemi pojasnili?

»Mar nimate kaj bolj pametnega početi«, je ostreje nastopil prileten gospod. Utemeljeno sumim, da je zelo dobro vedel, kakšno vrsto »deviacije« zagovarjamo. Nekaj korakov naprej sta s kolegom namreč močno zabavljala, ko sta prebirala naše letake.

Otročki ob mamicah so precej buljili vame, zakaj imam polepljena usta. Fino, kajti njihove mamice so potem raje jemale letak.

Neki mladec je listek z veseljem vzel. Po njegovem mnenju pri starejših verjetno ne bomo ničesar spremenili, zato pa da je vprašanje istospolnosti med mladimi itak že nekaj povsem normalnega. Odgovoril sem mu, da so mladi močno nagnjeni k prevzemanju vzorcev svojih staršev, kar ga je popolnoma osupnilo. »Mar res???« Tako osupnilo, da sem se vprašal, če sem mar povedal kaj revolucionarno novega.

Neki tip letaka ni želel vzeti. »Sem enega pravkar zmečkal«, mi je z nekoliko porogljivo kazal ostanke listka v svoji roki. Skoraj bi mu bil pikro zinil, »Bi morda želeli zmečkati še enega?«, a me je nekaj zaustavilo, sam ne vem kaj. Morda selotejp na mojih ustih.

Neka gospa je eni naši aktivistki odčitala daljšo lekcijo o pravilni vzgoji otrok po evangelijih. Svoje otroke šola sama, ker naj bi bilo v šolskih knjigah preveč škratov. V njeni bližini je medtem ves čas krožil njen sinko s svojim zelenim traktorjem. Maja ni mogla iz svoje kože, v prikolico mu je položila eno »Lezbačo«, sam sem mu dodal še roza letak (tisti, ki govori o tem, ali kaj vprašamo svojega soseda o tem, koga smemo poljubiti). Prav je, da otrok prejme celovito informacijo.

Pozitivno me je presenetil nek moški, ki je sprva zaničevalno vprašal, kaj mu težim s tem listkom. Nato je letak vzel, ga počasi prebral – in - ga zloženega pospravil v zadnji hlačni žep! Ni ga vrgel v najbližjo kanto!

Dve gospe sta glasno komentirali dogajanje, medtem ko sta pazljivo brali. »Aja, lezbike so! Pa za tiste homoseksualce se gre!«

Pri vsem tem dogajanju moram toplo pohvaliti Škofjeločane. Ob prejemu letaka so me gledali v oči in se zahvalili. Čutil sem močan osebni stik, kar se radikalno razlikuje od tega, česar sem vajen s podobnih akcij v Ljubljani. Je to naključje, ali pa so vendarle razlike med vzdušjem večjih ali manjših mest? Precej gospa je listek vzelo iz vljudnosti, kar je normalno. Mnogo jih je iz trgovine prihajalo s polnimi vrečkami v obeh rokah, pa so se vseeno potrudile sprejeti letak. In temu je potem vedno sledila zahvala.

Naša aktivistka Migi je vmes pogumno renčala na rotveilerja, vendar pa ta ni kazal večjega zanimanja (ali pa se je je bal).

Po eni uri so punce akcijo zaključile z objemom. Jaz pa sem jo z izpolnjenim jutrom mahnil proti domu.

Janez, aktivist AIS

Zjutraj smo se Iztok, Petra, Mihaela, Janja ter Janez zbrali v pisarni in pripravili materiale. Nato smo kako urico uživali v vožnji v jutranji gneči, vmes smo se namreč morali zaustaviti v kopirnici, kjer je preteklo kar nekaj časa, da nam je možakar odprl zapornico. Takoj zatem smo se vrnili v pisarno, kajti pozabili smo bili vzeti nekaj nepomembnih stvari: lepilo, škarje, fotoaparat.

Ob 10. smo končno vstopili v vhodno avlo. Ostale nevladne organizacije so bile tam že lepo razporejene, mi smo na svojo mizo morali čakati kaki dve uri. Ker je bila avla polna gostujočih ljudi, smo kot pravi Amnestijevci takoj stopili v akcijo. Prekinjali smo njihove plodne debate o trajnostnem razvoju, globalnem segrevanju ter nemirih v Sudanu ter razdeljevali pripravljeno gradivo. Mihaela in Janja sta se kot pravi veteranki postavili pred vrata v konferenčno dvorano in učinkovito preprečevali vstop vsem parlamentarcem, ki bi si drznili vstopiti brez našega gradiva. Medtem sva z Iztokom krožila po avli in lovila še vse ‘odpadnike’, ki so se izmikali našim pogledom.

Nato je bila konferenca, trajala je od enajstih naprej. Zunaj je začelo vladati pravo mrtvilo Mislili smo, da bo med kosilom polno ljudi v avli, a ni bilo tako. Sprva se je del ljudi zares ‘usul’ ven iz konferenčne dvorane, a so naravnost bežali skozi zunanja vrata. Pridobili smo zgolj tri podpise. Del parlamentarcev pa je kar razpravljal naprej, kot da sploh niso bili lačni.

Zaključek: z Iztokom ocenjujeva prvi dan kot uspešen, kljub zbranim zgolj trem podpisom. Kajti v času do 11. ure, ko smo razdeljevali material, smo že aktivno lobirali in delno pojasnjevali, za kaj gre. Verjetno do tretje ure res sploh še niso imeli priložnost zadeve prebrati. Tako da jutri pričakujem večji odziv.

Prijetno akcijo želim!

Janez

Radovednost mi seveda zadnja dva dneva ni dala miru in sem gledala vsepovprek po spletu, kje je kdo kaj poročal o našem protestu in kakšni so bili komentarji. Tako sem med drugim na nekaterih mestih naletela tudi na enega od tistih … kako naj rečem, khmmm … navedkov, ki niso nič novega, a me vedno znova osupnejo. Namreč, v isti sapi zatrjevanje, da se nič ne da narediti in je posledično brez veze na tak način skakati po ulici, hkrati pa očitek, da ne naredimo dovolj … Ja, to bo obrabljeno, pa vendar: skupaj lahko vendar kaj spremenimo. Sicer smo že vnaprej vrgli puške v koruzo.

En protest v majhni Ljubljani (za katero morda res veliko ljudi na drugi strani luže še nikoli ni slišalo) s kakšnimi 50 udeleženimi sam po sebi morda res ni veliko. A več takih protestov po vsem svetu skupaj pa že prispeva k efektu snežne kepe, kajne?

Morda zveni naivno (hm, včasih se mi zdi, da je ob strokovnem poznavanju področja človekovih pravic naše delo občasno nujno treba začiniti tudi z mešanico naivnosti, sanjarjenja, trmoglavosti in vztrajanja). Nenazadnje je bila Amnesty v svetu ena prvih, ki je pozivala k zaprtju centra za pridržanje v Guantánamu. Vsako od preteklih 6 let je naš poziv postajal močnejši, saj se nam je pridruževalo vedno več ljudi, ki so se začeli zavedati nezakonitosti takšnega pridržanja – brez vloženih obtožnic, brez poštenega sojenja na sodišču, brez sodne preveritve zakonitosti pridržanja.

Letos, na primer, se je pozivu AI pridružilo tudi 1200 parlamentarcev z vsega sveta, med njimi tudi 17 iz slovenskega državnega zbora. Skupaj smo pozvali ZDA, naj odpravijo nezakonita pridržanja ter bodisi obtožijo pridržane konkretnih, z zakonom predvidenih kaznivih dejanj ter jim pošteno sodijo bodisi jih izpustijo.

Ob predaji omenjene peticije ameriškim oblastem so se v Washingtonu na protestu zbrali tudi naši ameriški kolegi iz Amnestyja. Na tej povezavi si lahko ogledate video posnetek.

Meni so posebno všeč te besede direktorja ameriške sekcije Amnesty Larryja Coxa: »… v trenutku, ko so Američani upravičeno zahtevali učinkovite ukrepe za preprečevanje terorističnih dejanj, so nam namesto tega dali nekaj zelo drugačnega: prizor podaljšanega trpljenja, namerno povzročenega stotinam moških, ki niso bili nikoli obtoženi kaznivih dejanj, nikoli obsojeni, a so vseeno že leta v okovih in celicah, brez stikov z domačimi, brez dostopa do sodišča, brez zaščite pred mučenjem in slabim ravnanjem, zanikane so jim človekove pravice in človeško dostojanstvo …« (prevod po videu posnetku, bi se ga dalo še ‘izpiliti’).

Metka, Amnesty

P.s. Več o petkovem protestu v Ljubljani najdete tu.